Kriza Kakor Za Koga O Skrbi Vlade Za Privatno

kriza kakor za koga. o skrbi vlade za privatno visoko šolstvo. visokošolsko izobraževanje je v republiki sloveniji opredeljeno ko

Kriza kakor za koga.
O skrbi Vlade za privatno visoko šolstvo.
Visokošolsko izobraževanje je v Republiki Sloveniji opredeljeno kot
javna odgovornost in znanje kot javno dobro. Razvoj visokega šolstva
je vse od nastanka slovenske države bil prednostno obravnavan. Število
visokošolskih zavodov in študijskih programov se je v zadnjih letih
bistveno povečalo. Nastajali so novi samostojni visokošolski zavodi,
ki ponujajo predvsem programe družboslovnih smeri (ti so vabljivi
zaradi nizkih stroškov poslovanja in nezahtevnega začetnega vložka
zavoda). Prav tako se na enakih lokacijah odpirajo novi zavodi ali
dislocirane enote, katerih razvoj ni bil strateško in sistemsko vpet v
celovit koncept visokega šolstva Slovenije (to ugotavlja tudi Računsko
sodišče, ki zaključi, da slovensko VŠ ne zasleduje javnega interesa
(1211-4/2008/29), popravni ukrepi pa se vseh očitanih nepravilnosti
sploh ne dotikajo (1211-4/2008/36). Strokovni kriteriji za
ustanavljanje visokošolskih zavodov so bili podrejeni političnim in
zasebnim interesom ter niso sledili evropskim smernicam razvoja
kakovostnega terciarnega izobraževanja. Prav iz razloga prilagajanja
kriterijev je mogoča diskriminacija do financiranja javnega visokega
šolstva.
Danes ugotavljamo, da so kriteriji in standardi ne samo za
financiranje, temveč tudi za ustanavljanje in za delovanje zasebnih
visokošolskih zavodov postavljeni tako nizko, da ne dosegajo
kriterijev, po katerih danes delujejo javne visokošolske ustanove in
zavodi ter zato pomenijo takšne institucije nelojalno konkurenco
javnim visokošolskim organizacijam. Univerza v Mariboru sodeluje pri
oblikovanju Meril za akreditiranje visokošolskih institucij in vztraja
na vključevanju evropskih standardov in navodil za zagotavljanje
kakovosti v evropskem visokem šolstvu (ENQA, 2009). Poudarek bi moral
biti dan doseganju znanstvenoraziskovalnih kriterijev. Razvoj univerz
oz. javnih visokošolskih zavodov traja desetletja, preden doseže
določeno kakovost na področju razvoja posameznih znanstvenih ved in
študijskih programov. V veliki meri se sprva novoustanovljeni
visokošolski zavodi razvijajo s pomočjo in ob soglasju drugega zavoda
pri zaposlovanju profesorskega kadra, z namenom razvoja lastnega
kadra. Danes pa prihaja do nelojalne konkurence in vzpostavljanja
sistema, ki omogoča delovanje zasebnih visokošolskih zavodov podobno
kot profitnih podjetij za uresničevanje kratkoročnega profitnega
interesa posameznikov.
Zlasti v zadnjem letu je postal odnos države do javnega in zasebnega
visokega šolstva zelo aktualno vprašanje. Minister dr. Turk je trdil,
da vse visokošolske institucije obravnava enako (vsem se npr. zmanjša
financiranje v enakih odstotkih), direktor direktorata za Visoko
šolstvo in znanost, da so pri razpisih prav tako vsi obravnavani enako
(vendar v absolutnih zneskih). Dejstvo pa je, da javno visoko šolstvo
zaradi preglobokih finančnih rezov tone, pri zasebnem pa tega ni
videti, saj se izdatno napaja iz sredstev, pridobljenih iz razpisov.
Če navedemo kot primer razpis za ustvarjanje kreativnih jeder, kjer je
smela vsaka institucija prijaviti le en projekt (tako javna univerza z
19.368 študenti, kot privatna visoka šola s 105), sredstva pa so bila
razdeljena tako, kot so pač predvideli razpisovalci. Toda 1M€,
pridobljenih iz razpisa, pomeni za UM 1,89% sredstev, ki jih pridobi
iz uredbe, za Fakulteto za informacijske študije v Novem mestu , ki je
dobil iz istega razpisa prav tako 1M€ pa to pomeni 202,8%, za Visoko
šolo za tehnologijo polimerov pa kar 304,2%.
Diagram v nadaljevanju prikazuje razdelitev sredstev po vpisanem
študentu iz treh največjih razpisov, ki so bili namenjeni razvoju
visokega šolstva v letu 2012 in bi naj po besedah nekdanjega ministra
Turka ublažili finančne reze v Uredbi o javnem financiranju
visokošolskih zavodov in drugih zavodov. Sami lahko presodite, kje so
imela ta sredstva, skupaj jih je bilo za dobrih 10M€, največji vpliv.

In potem so tu še koncesije za študijske programe na področjih, ki so
po prepričanju ministra suficitarna; čeprav na njih nižamo število
študijskih mest, razpisanih na visokošolskih zavodih v R Sloveniji,
Vlada financira zasebne visokošolske zavode na teh področjih. Ne
nižanje, ukinitev koncesij na teh področjih bi sploh imela finančni
učinek. Skrb za dobrobit zasebnih fakultet je toliko bolj
nerazumljiva, ker noben zakon države k temu ne zavezuje (ravno obratno
glede na pravila o državnih pomočeh). Jo pa zavezuje, da zagotovi
pogoje za delovanje javnih univerz, vendar te zaveze vlada ne jemlje
resno. Argument, ki ga je zapisal dr. Rončević, »da so bile koncesije
podeljene v regijah, kjer ni bilo ponudbe študijskih programov, da bi
na ta način omogočili večjo dostopnost študija tudi tistim, ki zaradi
osebnih razmer ne morejo študirati izven kraja bivanja, kar je sedaj,
v zaostrenih gospodarskih razmerah, še bolj potrebno…« pa vsebuje kar
dva nesmisla. Prvič je takšna rešitev najdražja možna, drugič pa s
tem, da v teh regijah država financira nek študij npr. "uporabnih
družbenih ved" mladim v regiji oži možnosti izbire in jih napeljuje,
da študirajo na področju, kjer zaposlitev ni - sploh pa ne v nekem
manjšem kraju. Prava rešitev so štipendije, ki bodo mladim iz
omenjenih regij omogočile, da bodo študirali tisto, kar jih veseli in
kar R Slovenija potrebuje za ponovni gospodarski zagon, ne pa tisto
edino področje, ki jim je na voljo v njihovem kraju.
Nasploh je po našem mnenju prišel čas, da v R Sloveniji ponovno
premislimo smisel instrumenta koncesij, saj je zaradi nedodelanih
standardov, neupoštevanja izpolnjevanja kriterijev ustanavljanja,
slabe kontrole ter premajhne skrbi za kakovost, vse prevečkrat
zlorabljen s ciljem izpolnjevanja čim večjega zasebnega profitnega
interesa, ob zapostavljanju primarnega cilja koncesije. To v mnogih
primerih vodi v permanentno nevarnost konflikta interesov zasebnega
kapitala, ki ga je mogoče v zadnjem času v R Sloveniji še posebej
zaslediti na področju terciarnega izobraževanja.
Smotrnost takšnega razmisleka je vsekakor osnovana na primerih držav,
kot npr. Avstrija, Finska, Francija, Nemčija, Nizozemska, Švedska,
kjer se za izvajanje javne službe terciarnega izobraževanja z javnimi
sredstvi financirajo samo javne univerze in javne visokošolske
ustanove, zasebne pa delujejo na trgu, a brez javnega financiranja. To
je vsekakor smiselno, saj lahko država na ta način svojim državljanom
zagotavlja dostopno in kakovostno terciarno izobraževanje in z
ustreznimi mehanizmi tudi skrbi za usklajenost politike razvoja
visokega šolstva s strateškimi razvojnimi načrti države. Zasebni
visokošolski zavodi pa delujejo po tržnih načelih na tistih področjih,
na katerih na trgu obstaja dovolj velik interes, ter tako
predstavljajo komplement javnemu visokemu šolstvu in ne nelojalne
konkurence, kot se to vse drugače in vse pogosteje kaže v R Sloveniji.
Nenazadnje so zasebni visokošolski zavodi za tržno delovanje tudi
ustrezno organizirani in njihovo delovanje opredeljujejo drugačne
zakonske podlage, kot so zakonske podlage javnega visokega šolstva.
Da je razmislek o upravičenosti financiranja zasebnih visokošolskih
zavodov z javnimi sredstvi zares smiseln, kažejo primeri dobrih praks
zgoraj omenjenih držav, ki imajo vse kvalitetno javno visoko šolstvo,
uspešno gospodarstvo in so na sploh uspešne države tudi v kriznih
časih, na eni strani, na drugi pa tranzicijske države, ki že
popravljajo podobne sisteme, kot ga ima Slovenija, ob spoznanju, da
sistem ne deluje, ampak je bolj kot karkoli drugega orodje za
zasledovanje zasebnih interesov.
Da so koncesije v Sloveniji nasploh sporne, lahko podrobno preberete v
poročilu, ki ga je pripravil prof. dr. Rajko Knez. Skrajni čas je, da
uredimo financiranje v visokem šolstvu s posebnim zakonom, ki ga
opredeljuje Ustava R Slovenije v svojem 58. členu in tako zagotovimo
univerzam dovolj stabilno okolje za izvajanje njihovega poslanstva.
R ektor Univerze v Mariboru
Prof. dr. Danijel Rebolj