Vilma Štritof Čretnik FERI VIDI TUDI Z UŠESI Radijske

vilma štritof čretnik feri vidi tudi z ušesi radijske igre ferija lainščka radijska igra ima na slovenskem dolgo tradicijo. številn

Vilma Štritof Čretnik
FERI VIDI TUDI Z UŠESI
Radijske igre Ferija Lainščka
Radijska igra ima na Slovenskem dolgo tradicijo. Številna kvalitetna
dela so po besedilih slovenskih in tujih piscev posneli slovenski
režiserji, v raznovrstnih vlogah pa so se zvrstili malodane vsi
slovenski igralci. Slovenska radijska igra je vsa leta uživala visok
ugled tako prvotno v skupnem jugoslovanskem medijskem prostoru, kot ga
uživa zdaj v mednarodnem. Kljub temu pa je bila refleksija te zvrsti v
medijih in v strokovnem tisku borna, ta trenutek pa je pravzaprav ni.
Zato bo tudi pregled obširnega opusa radijskih iger Ferija Lainščka
sprotna in pretežno samostojna avtorska analiza prebranega in
preposlušanega. Nekatere njegove radijske igre zelo dobro poznam, saj
sem bila v produkcijskem procesu udeležena kot dramaturginja. V
radijskem arhivu je shranjenih osemintrideset enot njegovih radijskih
iger, pet se jih bo kmalu pridružilo po končani produkciji zadnje
nadaljevanke. Med njimi je še ena nadaljevanka v petih delih in pet
epizod kriminalistične nanizanke, drugo so samostojne radijske igre.
Glede na programsko shemo in ciljno publiko jih razvrščamo kot
radijske igre za otroke ali radijske igre za odrasle, te pa na kratke
radijske igre (do petnajst minut) in radijske igre, ki presegajo
minutažo kratkih radijskih iger, med njimi pa so tudi maloštevilne
dokumentarne. Feri Lainšček se je uspešno preizkusil v vseh zvrsteh.
Napisal je pet kratkih, devet otroških in osemindvajset dolgih
radijskih iger, vštevši tudi dve dokumentarni.
Pisanje za radio ima svoje zakonitosti, ki združujejo literarno
spretnost in izraznost, računajoč na zvočno izvedbo zapisanega. To na
kratko pomeni, da mora premišljevati in snovati z ušesi, z akustično
percepcijo zamišljenega besedila in didaskalij. Še krajše: napisati
mora radijski scenarij. Feri Lainšček je z vsakim zapisanim besedilom
to dejansko storil. Je eden najbolj radijskih avtorjev, saj je že
svoje prve radijske igre zapisal tako, da jih ni bilo težko (dobro)
zrežirati, nekatere izmed njih so se udeležile tudi mednarodnih
festivalov in konkurirale jagodnemu izboru obsežnega mednarodnega
radijskega trga. Torej ga lahko uvrstimo med nekaj najbolj radijskih
slovenskih piscev, saj je eden tistih, ki zna razmišljati »z ušesom«,
kot radijci radi rečemo. To verjetno ni naključje, saj je že zgodaj
postal radijski človek. Bil je sodelavec dnevno-informativnega
uredništva Radia Ljubljana, poleg običajnega dela pa ga je pritegnilo
tudi sodelovanje z igranim programom in je začel pisati najprej
radijske igre za otroke in mladino. Kljub dolgemu obdobju, odkar
Lainšček ustvarja na področju radijske igre (prva, otroška, z naslovom
Deklica Ferdinanda, je bila posneta že leta 1984) ima za seboj
zavidljivo obširen opus.
Radijske igre za otroke
Tudi radijske igre za otroke je Lainšček pisal v različnih žanrih: od
sodobne zgodbe o deklici (Deklica Ferdinanda), fantazijske (
poosebitev rastlin in njihov svet v Regratovi roži in Pozdravu pomladi),
pravljice z ljudskimi elementi (Brat je, škrat je, tat je), iger s
povsem bivanjskimi vprašanji (Strašilo, Ignacija in njen angel),
priredbe klasike (Gerda in Kaj Hansa Christiana Andersena), izumljanja
povsem samosvojega sveta (Žlopi) do pustolovskega žanra (Velecirkus
Argo).
Deklica Ferdinanda (1984) je, kot že rečeno, prva Lainščkova radijska
igra. Prikazuje presek skozi delček življenja male Ferdinande, sodobne
predšolske deklice. Njeno ime je nenavadno, vendar je povsem običajno
dekletce, ki živi s starši in spoznava svojo domačo okolico. Obisk
živalskega vrta, na primer, spodbudi celo vrsto vprašanj o
prehranjevanju živali in deluje tudi poučno. V igri se ne zgodi nič
zares dramatičnega, vendar vsakdanje življenje presegajo otroška
domišljija (Marsovci prebarvajo sosedovega dečka z zeleno barvo) in
otroška vprašanja o življenju nasploh. Ta povzročijo pri starših
različne reakcije: mamica jih hoče reševati z discipliniranjem, očka
pa z razumevanjem in toplino. Očka Ferdinandi pojasni, da mamica
potrebuje le malo miru, da lahko da potem vse od sebe. In res se
Ferdinandina taktnost obrestuje. Mamica se izkaže za najboljšo na
svetu. Agens dogajanja je neumorna otroška radovednost. Lainšček svet
predstavi skozi otroške oči z neizmerno toplino. Prek vloge
Povezovalca se izraža razumevajoči glas avtorja, ki je naklonjen
Ferdinandi: »Ferdinanda ne mara biti užaljena, to je preveč otročje,
ampak včasih se je tako prijetno maščevati.« Stavki so kratki,
razumljivi in preprosti, ozračje nekonfliktno, zvočna slika domača in
prepoznavna. V takšnem okolju je otrok sprejet in se počuti varnega,
manjša trenja ali nerazumevanje pa se s podporo odraslih sproti uči
premagovati.
Poetična domišljijska igra Regratova roža (1991) pooseblja naslovni
lik. Regratova roža je osamljena in najprej sreča Sonce, ki jo
občuduje, v njej vidi svoj mali odsev in jo pouči o vsakodnevnem ritmu
dneva in noči, seznani pa jo tudi s pojmom minljivosti. Sonce ji
pravi: »Kdorkoli te bo kdaj gledal, mu bo lepo v očeh in v srcu.«
Ponoči ji Luna govori o žalosti, o osamljenosti, o upanju. In tako kot
Sonce, tudi Luna pove, da zmeraj odide, da lahko spet pride. Nato se
pojavi obupani Romeo. Črnogledost mu prežene Regratova roža in mu
obudi upanje, saj se mu ponudi, naj jo odtrga in odnese Juliji. Ko se
Romeo in Julija snideta, Regratova roža obstane v vazi, kamor jo
odložita in v ljubezenski vnemi pozabita nanjo. Vendarle pa ni tako
osamljena kot prej, saj zmeraj pride kdo mimo. Spet jo obišče Sonce,
jo spremeni v Regratovo lučko in jo preimenuje. Tako spremenjeno spet
opazita ljubimca in jo odideta pihat na travnik. Lučka zapoje pesmico
o upanju in o sanjah. Ta radijska igra za otroke je spet zelo
preprosta, vendar govori o večnih zakonih, o kozmičnem redu, o redu
sveta, o upanju in minevanju, ki poganjata življenjski krog. Zgodba je
odmaknjena od realnosti in poetična, kar Lainšček zaokroži na koncu s
pesmico, ki je v radijski izvedbi uglasbena in zapeta (izvirno glasbo
je napisal Urban Koder).
Igrica Brat je, škrat je, tat je (1993) je bila napisana tudi za
gledališče in uprizorjena v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani leta
2005. Dinamična pravljična igra vsebuje elemente ljudskega izročila,
je duhovita in poučna. Štirje bratje škratje različnih poklicev
(kovač, kuhar, policaj, violinist) se najprej predstavijo v posameznih
pesmicah. Radi jedo sladice in ko jih začne iz nepojasnjenega razloga
zmanjkovati, se odločijo, da bodo odkrili tatu. Vsak izmed njih gre
stražit na en vogal, vendar ga ne izsledijo. Po neuspešnem poskusu
gredo iskat petega brata Sveča. Težavno iskanje povzroči že to, da
spreminja svojo obliko in hkrati je in ni pravi škrat. Njegovo ime
evocira luč resnice, kajti on ni tisti, ki naj bi povedal, kdo je
kradel, pač pa le pomaga osvetliti dejstva. Eden od bratov, Graj, se v
Svečevi prisotnosti začne oddaljevati od drugih in se kujati, zato
bratje sklepajo, da je on kriv. Graj prizna, vendar ga bratje ne
obsojajo. Vsak prevzame nase del krivde v prid bratski slogi. Graj se
pokesa in se nameni poboljšati, rekoč: »Vsak policaj mora biti najprej
sebi najboljši policaj.« Igra je polna duhovitih pripomb in
ugotovitev, pravljične figure in skrivnostno ozadje pa ustvarjajo
napetost, ko gre za preizkušnjo bratstva. Nauk te zgodbe je jasen:
Bolje je žrtvovati resnico kot izgubiti brata! Takšen odnos do resnice
nikomur ne škodi, saj dobronamernost, ljubezen in povezanost
poboljšajo celo grešnika.
Ob radijski premieri igre Strašilo (1996) je Lojze Smasek v časniku
Večer zapisal: »Drobceno in nezahtevno, vendar kljub vsej skromnosti
(ali pa, morda, zaradi nje) prav prikupno novo radijsko delo Ferija
Lainščka za otroke ponuja mladim poslušalcem prijetno zgodbico o
živahnih, dobrih, seveda pravljično govorečih živalih in stvareh. Vse
se pa vrti okrog osamelosti, bega pred njo, upanja, sožitja,
ljubezni…«. (Lojze Smasek je bil dolga leta zvest in kritičen sopotnik
slovenske radijske igre, saj je v Večeru zasledoval večino tovrstne
produkcije poznavalsko in z zanimanjem.) Osamljeno strašilo sredi
polja se hkrati veseli in otepa raznolike družbe, ki si je ne more
izbirati sam: razglašeno prepevajoče vrabce, kričavo srako, pobeglega
papagaja. Vsakdo se ga dotakne s svojo zgodbo, pa tudi med njimi se
oblikujejo odnosi. Strašilo vse skupaj prenaša potrpežljivo in
razumevajoče. Vrabci se na koncu ugnezdijo v njegovem žepu, papagaj se
vrne k svojemu lastniku – dečku, pa si je v njegovi odsotnosti omislil
novo papigo, ki bo zdaj lahko papagajeva družica, sraka s svojo
vzvišenostjo in vreščavostjo po svoje preganja puščobo. Strašilu ta
družba ne ustreza najbolj, vendar je po svoje zanimiva in prijetna.
Kljub vsemu pa upa, da se mu bo drugo leto na polju pridružilo še
kakšno strašilo. Povzemam in se pridružujem Smasku: »Dobra, iskrena,
prepričljiva miniatura.« (Seveda je ocenjeval celovito delo in ne le
besedila.)
Gerda in Kaj (1996) sta glavni osebi iz Andersenove pravljice Snežna
kraljica, ki jo je Lainšček priredil za radio. V njej avtor še bolj
poudari moč ljubezni in izraziteje izpostavi boj med zunanjo močjo in
srcem (čustvi). To je dosegel z nekaterimi dramaturškimi in
vsebinskimi poudarki. Vključil je tudi babico in dedka in tako dom
obeh otrok obogatil z domačnostjo in toplino. Ko v Kajevo srce prileti
drobec stekla razbitega ogledala snežne kraljice, se spremeni tudi
njegova dikcija: nenadoma postane osoren in hladen. Vsi spremljevalci
na Gerdini poti iskanja Kaja so dobrodošli in prispevajo k njenemu
uspehu. Gerda pa v trenutku, ko v gradu snežne kraljice končno spet
sreča Kaja, zapoje pesem. Kaj se je spomni in to mu odtaja srce. Gerda
se ves čas bori za ljubezen in na poti jo vodijo čustva. Z njo tudi
premaguje ovire in pridobiva sodelavce. Lainščkove pesmi dogajanje
poetizirajo oziroma jim dodajajo emocionalno dimenzijo, ki prebija vse
ovire na poti. Le na koncu nastane dramaturška vrzel, saj postane
pesmica že rešitev in sta s Kajem naenkrat že doma. Glede na predhodno
dramaturško strukturo manjka prizor spoznanja, razmislek in iztek v
smiselno in srečno vrnitev domov k babici in dedku.
Pozdrav pomladi (1996) je igrica o tem, kako pozdravijo pomlad njeni
pravi znanilci: trobentica, zvonček, podlesna vetrnica in teloh.
Najprej se prebudita trobentica in zvonček in tekmujeta med seboj, kdo
je bil prvi; eden s trobljenjem, drugi z zvonjenjem hočeta preglasiti
drug drugega. Podlesna vetrnica je mahnjena na rime in je v tem
početju neprekosljiva. Prikaže se še teloh, mojster besed in pesnik.
Izoblikujeta se dva tabora: instrumentalisti in vokalisti. Spor se
zaključi več kot miroljubno. Trobentica in zvonček se opravičita
podlesni vetrnici in telohu in priznata, da sta ju podcenjevala.
Skupaj zapojejo in zaigrajo odo pomladi. Lainšček se spet izkaže kot
pesnik: pesem ponovno rešuje in združuje.
Žlope (1997) je avtor priredil po svojem proznem delu za otroke. V
knjigi je ustvaril poseben svet žlopov, podobnih polžem, vendar v
nasprotju s svojimi sorodniki hitrejših in bolje prilagojenih
velemestnemu življenju. Hranijo se s strupenimi odpadki in z
nekaterimi izluženimi kovinami. Močno ekološko sporočilo je
najmočnejši argument te igre. Vendar je bil tu med vsemi svojimi
radijskimi igrami Lainšček najšibkejši in najmanj radiofonski. V njej
nastopa preveč oseb, kar je za radijsko igro lahko pogubno, saj se
zabrisuje ali pa povsem izgine jasnost identitete nastopajočih likov.
Gostobesednost ni v prid otroški percepciji, še zlasti, ko gre za
uvajanje v povsem nov svet, kot je svet žlopov. Mestoma je dogajanje
razvlečeno, na drugi strani pa prezapleteno, da bi bila zgodba
razvidna. Ta igra je med vsemi uspešnimi radiofonskimi deli Ferija
Lainščka pravzaprav nedoumljiva izjema. Mogoče le preambiciozen
poskus, ki pa je v tem primeru spodletel in ga ni mogla rešiti niti
radijska realizacija. Hkrati ostaja eden izmed primerov, ki kaže na
to, da je pisna predloga še kako pomembna za radio in da se kršitev
osnovnih zakonitosti medija že v fazi pisanja praviloma ne obnese.
Velecirkus Argo (2000) je prav tako Lainščkova priredba lastnega
romana pustolovskega žanra. Potujoči cirkus ni ravno uspešen, zato ga
lahko reši le čarovniška točka velikega cirkuškega čarovnika Garem
Abdel Garama. Za izvedbo svoje točke pa čarovnik potrebuje pomočnika,
ki nista še dopolnila dvanajst let. V cirkusu pa sta tudi otroka Gela
Gela in Tulsi, ki bosta to nalogo izpolnila. Sledi nevarna
pustolovščina, v kateri se otroka znajdeta zunaj časa in prostora,
vendar se srečno vrneta nazaj in cirkus je rešen. Avtor je spretno in
radiofonsko učinkovito izrabil vsa sredstva pustolovskega žanra:
napetost, nevarnost neznanega, preizkušanje sposobnosti. Poleg tega
ostaja pustolovski žanr tudi radiofonsko eden najbolj hvaležnih, saj
je zvočni ustvarjalni prostor še bolj razprt in se ga da v veliki meri
izkoristiti.
Ignacija in njen angel (2006) pa med Lainščkove radijske igre za
otroke prinaša tudi žalostno zgodbo, »ki skuša biti tudi malo
resnična«, kot je zapisal njen radijski dramaturg Ervin Fritz v
napovedi zanjo. Igra o ljubezni se začne tako, da se kraljična zaljubi
v angela; ker pa je angel pravljično in napol nebeško bitje, se ne
more poročiti z njim. Sname mu krila, da se spremeni v mladeniča.
Njuno življenje je polno ljubezni in razdajanja, saj je ne dajeta le
drug drugemu, ampak svoje bogastvo podarjata revnim. Sama končata
svoji življenji s skokom v jezero, kjer se utopita. Jezero tako
postane simbol večne ljubezni. Zgodba je poučna in pravljična, vendar
sporoča, da je sreča brez žrtev nemogoča. Nadaljnja sreča vseh
prebivalcev kraja ob jezeru pa prinaša končno zadoščenje.
Skupno vsem Lainščkovim radijskim igram za otroke kljub njihovi
žanrski raznolikosti in razpetosti med humornim in resnim je
poudarjanje vrednot človečnosti in prizanesljivost do napak in
slabosti. V vseh kaže avtor naklonjenost življenju v vsej njegovi
barvitosti in prinaša dragoceno življenjsko sporočilo mladim
poslušalcem.
Kratke radijske igre
Kratke radijske igre predstavljajo posebno radiofonsko formo. V
kontekstu radijskega programa pomenijo nekakšen intermezzo, kroki,
skico, anekdoto, poudarek ali kratek razmislek med drugimi
programskimi vsebinami. Zaradi dolžine, v katero je treba
skoncentrirati zgodbo, misel, dogodek ali impresijo, je to kar težak
zalogaj za avtorje ali pa poseben izziv zanje. Zato je še toliko bolj
pomembno, da je predloga za ta format res dober in učinkovit radijski
scenarij. Feri Lainšček jih je doslej ustvaril pet.
Smrt sopotnica (1989) je absurdna skica o dveh potnikih v vlaku na
relaciji Ljubljana-Maribor. Neznanca, starejša ženska in mlajši moški,
sedita v kupeju vlaka. On je namenjen v Ljubljano, ona v Maribor. Med
pogovorom ona trdi, da vlak v resnici pelje v Maribor. Lainšček ne
razkrije, po kaj je namenjen potnik v Ljubljano, vendar v trenutku, ko
ga sopotnica prepriča, da se pelje v napačno smer, mladenič panično
izskoči iz vlaka in umre. Na koncu se izkaže, da se je na napačni vlak
usedla ona. Vse se zgodi nenadno in šok na koncu odpira kopico
vprašanj o mladeničevi suicidalnosti, o usodnosti brezglavega hitenja
in o banalnosti tega sveta (potnice njegova smrt ne pretrese; skrbi jo
le, če se bo njeno meso na dolgi poti pokvarilo). Igra je kratka,
učinkovita, s pretresljivim zaključkom, vendar je avtor uporabil zanjo
povsem primerno formo.
V kratki radijski igri Za zaščito pikapolonic (1990) je Lainšček
izpisal satiro na račun vsesplošne obsedenosti z dobrodelnostjo. Žena
se nenadoma odloči, da bo koristna in daje denar humanitarnim
organizacijam. To dejavnost prižene do absurda in se angažira tudi v
Odboru za zaščito pikapolonic. Mož se upre, saj je zaradi brezumnega
ženinega razdajanja ogrožena njegova eksistenca. Nezadovoljstvo
privede do nasilnega obračuna in mož obleži. Kljub izvirni in aktualni
ideji pa to besedilo šepa zaradi ženinega pomanjkanja motiva za
odločitev o takšnem početju, saj se pojavi le kot preblisk in hip nato
vodi v realizacijo zamisli in v obsedenost. Prav tako brez pravega
razvoja je preoster in pregrob zaključek. Tudi zvočno takšen tekst ne
pušča veliko ustvarjalnega prostora.
Lainščkova najbolj izrazita radiofonska stvaritev, ki preizprašuje
lastni izvor, pa je kratka radijska igra Radiofonski umor (1992).
Velja za eksperimentalno delo par excellence, saj vsebuje pretežno
didaskalije. Te so zvočno precizne in se zadirajo v bistvo
radiofonskega ustvarjanja. Zgodil se je radiofonski umor. Krivec je
avtor, na katerega se po očitni seriji več tovrstnih umorov spomnita
policista (avtor ju zapiše le kot Prvi in Drugi moški glas). Seveda
tudi njiju lahko ubije le avtor. Ta igra razgalja tvorca, stvarnika,
krivca za umor, ki se lahko zgodi v radiu, znotraj medija. S tem mu
podeli hkratnost fikcije – ker se ga nekdo domisli, ga ustvari – in
krvave resničnosti – ker zvok zares obstaja in se posledično tudi
radiofonski umor lahko zgodi tako znotraj medija kot znotraj te,
konkretne stvaritve. Avtorska distanca do medija in hkratna potopitev
vanj pomenita ustvarjalen spoj edinstvenega Lainščkovega dela.
Ironična zgodbica o dekletu in pesniku Karmenka z našega štanta (1998)
kaže na prevladujočo percepcijo pesnika in pesništva. Mlado dekle,
najeto kot hostesa na sejmu, se pesniku pritožuje nad plehkostjo in
dvoličnostjo poslovnežev, sodelujočih na sejmu. Pesniku pokaže
občudovanje, čeprav ne pozna njegovih pesmi. Privlači jo, ker je
drugačen. Po končani ljubezenski igri z njim pa ugotovi, da je pesnik
brez avta in da ne moreta domov. Banalno dejstvo ga v njenih očeh
spremeni v nesposobneža, zato ga na koncu še ozmerja. Nauk, ki nam ga
Lainšček ponuja z odkrito ironijo, ima grenak priokus: v realnem
življenju sta pesnik in pesništvo brez vrednosti.
Lahkotna in razigrana miniatura Zakonski in nezakonski otrok (1998)
slavi ljudsko prebrisanost. Žena vrta v moža, da bi izvedela, s kom jo
je varal. Iz spomina izbeza kar nekaj imen, ker trdi, da je napravil
otroka. On se brani, češ da je ona jalova, v resnici pa se izkaže, da
je jalov on, saj je ona noseča. Na koncu sta si bot, saj otroka
drugega moškega sprejme tudi mož kot svojega in se na ta način odkupi
za serijo skokov čez plot. Dobrodušno vinjeto o sicer resnih rečeh je
Lainšček zapisal kot »ženino zvito napadalnost in moževo braneče
priznavanje«, kot je ob premieri ugotavljal Lojze Smasek v
odobravajoči kritiki v Večeru. V ospredju je spretna konverzacija, ki
zaradi intenzivnosti niti ne potrebuje bogate zvočne opreme, ampak
kvalitetno in spretno vodenje medsebojne igre nastopajočega para.
Radijske igre
Feri Lainšček je prve tri daljše radijske igre napisal konec
osemdesetih let. V vseh obravnava absurdnost represije in moč sistema
nad posameznikom. V istem času je napisal tudi dve dokumentarni
radijski igri, v katerih načenja eksistencialistične teme in se
angažira v občečloveškem in lokalnem okolju. Kasneje je ustvaril tudi
zabavne radijske igre (satirična persiflaža spolitizirane sodobnosti
in zgodba o preprostem fantu), groteskno domišljijsko igro, igro z
eksistencialistično tematiko, srhljivko, preproste življenjske zgodbe,
kriminalistično nanizanko in dve nadaljevanki po svojih romanih.
Prva med njimi, Osebni zaimek Bavbav (1987), je groteska, ki represijo
predstavlja kot eksistencialni sindrom, v zavesti sodobnega človeka
vsidrano kot prevladujočo obliko družbenih in medčloveških odnosov.
Črno ironijo Lainšček označuje s šifriranjem oseb. Zabrisuje mejo med
fantastičnim in stvarnim, med živim in mrtvim. Dvoplastnost dosega z
igro v igri. Avtor poseže do absurda, ko je že posameznikovo za
odtenek odstopajoče vedenje lahko sumljivo in posledično razlog za
ovadbo v represivnem sistemu, vsaka samoobrambna reakcija pa se
interpretira kot napad. Tipična izraza, s katerima represivna oblast
operira, sta »element« in »državna varnost«. Nenehna ogroženost rojeva
nove teorije zarote, realno dogajanje pa je sproti prevedeno v šifre.
Lainšček v tej igri izpostavi posameznika, ki je bil usmrčen le zaradi
tega, ker se je gostilničarju pritoževal zaradi premajhne pokojnine.
Mehanizem ovaduhov, zasliševalcev in na koncu eksekutorjev je iz
nedolžne življenjske situacije skonstruiral in predimenzioniral zgodbo
protirežimske zarote, ki je nedolžnega posameznika stala življenje
brez možnosti polnopravnega zagovora. Dramaturg Pavel Lužan je v
napovedi te igre zapisal: »Vendar v primitivni zavesti, slepo vdani
funkcioniranju, je še zmerom prostor za duhove mrtvih in tako duh
žrtve prisili policaja, da se ubijeta. Vse tri smrti so za
preiskovalca, ki je v igri edina živeča oseba, le del tistih sredstev,
s katerimi država ohranja obstoječi red, sicer bi se lahko pripetilo,
da bi nastopilo stanje, ko bi mrtvi pričeli groziti, ker so mrtvi,
živi pa bi se kesali, ker so živi.« Tako je Lainšček tudi zastavil
svoj etični protest. Igra je bila radiofonski izziv za ustvarjalce,
ker se vse godi v zaprtih policijskih prostorih, dogajanje pa je ves
čas intenzivno in napeto.
De revolutionibus (1988) je druga izmed iger, ki obsojajo totalitarni
sistem. Udeležila se je festivala Prix Italia leta 1988, zrežirala jo
je Rosanda Sajko. Kaže na absurden konflikt med dogmami in boj za
dokončno zmago ene izmed njih. V antropocentrično urejenem svetu
univerzalna vrhovna oblast čuva red, vsi drugače misleči so izolirani
v psihiatričnih ustanovah. Osrednji lik je uporni intelektualec, ki ga
čaka enaka usoda. Profesor namreč na novo odkriva in javno propagira
dognanja tistih znanstvenikov, ki so bili v zgodovini preganjani ali
obsojeni zaradi heretičnosti. Lainšček zastavi življenjsko pomembno
vprašanje: kje je ločnica med upornikom zoper svet in njegovo žrtvijo
oziroma med deklarirano zdravo pametjo konformizma in norostjo kot
drugačnostjo. Profesor zagovarja »hemocentrične sfere« arabskih
astronomov iz osmega stoletja. Doktor mora profesorja, ki se
pretvarja, da je Nikolaj Kopernik, eksaminirati, po njegovi aretaciji
pa še sam privzame drugo identiteto (Galileo Galilei). Nenehen nadzor
ju je prisilil v igranje vlog, v metaforičen svet. V prejšnji igri je
bil žrtev represivnega sistema mali človek, ki je zgolj razmišljal o
svoji krivični usodi, tu pa je intelektualec le izpostavil znanstveno
dokazljiva dejstva, vendar je privzel drugo identiteto.
Tretja iz tega niza je igra Vrata (1988), ki evocira Sartrova Zaprta
vrata. Vendar jih Lainšček uporabi kot točko prehoda ne le v drug
prostor, temveč tudi v drugo vlogo. Ko glavni lik stopi skozi vrata
ven iz svojega stanovanja, se izkaže, da so balkonska. Nato je v
bolnišnici prav tako označen le s šifro (kot v Osebnem zaimku Bavbav).
Žena ga več ne pozna, od zdravnika v bolnišnici izve, da je bil v
vesolju, čakata ga policista, ker je morilec, nato se znajde v vlogi
emigranta, ki ga zaslišuje inšpektor, nesojeni atentator, goljuf in
lastnik naftnih polj in ropar banke. Nenehna represivnost ustvarja
paranojo, ki oblikuje tragikomičnost in absurdnost človekove
eksistence, ujete v bivanje brez trdne in oprijemljive točke v
preteklosti in sedanjosti. Obupno iskanje lastne identitete ustvarja
kafkovsko vzdušje nemoči v navidez iracionalnih, v resnici pa dobro
premišljenih sistemskih situacijah. Metaforično pa je Lainšček
radiofonsko učinkovito in večplastno ponazoril raznolike oblike
represije, s katero družba obvladuje posameznikovo življenje.
Dokumentarna radijska igra Primer Kalman (1987/88) je skupno delo
Ferija Lainščka, režiserja Igorja Likarja in novinarja Branka Žunca. Z
njo sega v čas bivše Jugoslavije, v njem pa obravnava primer emigranta
Kolomana Sočiča, Roma z Goričkega, in njegove družine. Sočičevi so
hoteli do svoje domačije zgraditi dovozno pot, vendar so postali žrtev
nerešenih konfliktov med lokalno in državno birokracijo. Družina je
bila prisiljena oditi v Porabje, v Monošter, kjer je bila doma
Kalmanova žena Ana. Kalman je bil pred emigracijo obupan, saj je
prošnje naslavljal vse do Beograda, nazaj je prejemal le zavrnitve in
ukrepe, zraven pa je doživljal še odpor vaščanov. Tudi če gre za
drugačno zvrst od prejšnjih treh, pa se tema navezuje na tisto iz
prejšnjih treh radijskih iger, le da tu nastopa konkretna žrtev
sistema. Ekipa se je lotila zanimivega oblikovnega prijema: pretežni
del zavzema Kalmanova pripoved, igrani prizori pa so posneti na
podlagi rekonstrukcije komentatorjev in uradnih dokumentov v pristnem
okolju in v krajevnem narečju. Feri Lainšček je kot domačin opravil
tudi lekturo. V igri dajejo izjave: Kalman Sočič, njegova žena in
predsednika krajevnih skupnosti Šalovci in Tepinci. Ekipa je snemala
na Goričkem in v okolici Murske Sobote, igrani prizori in montaža pa
so bili opravljeni v ljubljanskem radijskem studiu.
Druga dokumentarna radijska igra Ferija Lainščka z naslovom Predsednik
siromakov (1988) je nastala na podlagi Lainščkove zamisli in v režiji
Igorja Likarja kot nekakšen portret kontroverzne osebnosti Ivana
Krambergerja, takrat gotovo ene najbolj zanimivih osebnosti na
Slovenskem. V svojih nastopih v medijih je brez dlake na jeziku
razgaljal stiske malega človeka. Igra sledi njegovi življenjski
odisejadi od otroštva do emigracije v takratno Zvezno republiko
Nemčijo, kjer je postal dializni tehnik in spreten inovator na
področju izboljšav medicinskih aparatov, nato pa predsednik siromakov
in dobrotnik, ki se je z javnimi demonstracijami več let boril za
pravice pacientov. Dokumentarna radijska igra skuša rekonstruirati
njegovo protislovno in populistično legendo in predstaviti človeka, ki
s svojo posebnostjo kliče nase posmeh in zavist, še posebej v njegovem
rojstnem kraju, v Negovi. Režiser Igor Likar je to igro poimenoval kot
»nekakšen Krambergerjev pasijon odprtosti usodi«. Igra je bila posneta
v Negovi in v okolici Ptuja. Tudi v tej dokumentarni igri Lainšček
obravnava nekoga, ki ga je kot posameznika izvrgel sistem – tukaj tudi
sistem vrednot in konformizem lokalnega okolja.
Naslednja radijska igra z naslovom Prva sraka še ne prinese pomladi
(1990) je zabavna, satirična persiflaža spolitiziranega življenja,
kakršnega smo preživljali na začetku naše osamosvojitve in katerega
principi so prepoznavni in aktualni še danes. Splet političnih
zapletov in človeške neumnosti ustvarja radijsko učinkovito komedijo
zmešnjav. Komentator na začetku igro uvede z besedami: »Dragi
poslušalci! To je zgodba iz daljnega leta 1989, ko so se na Balkanu
dogajale same neumnosti. Ker bo te dogodke vsekakor doletela tudi
pravična sodba zgodovine, smo se tokrat odločili za nepravično sodbo.
To pa naj pomeni, da bomo na vrat na nos govorili o dogodkih, ki so se
zdeli ob svojem času sila obrobni, tudi zdaj pa je jasno, da niso v
ničemer vplivali na tok zgodovine.« V manjšem kraju več moških hodi
skrivoma na obisk k isti ženski: dva sta bila ob nemirih na Kosovu
vpoklicana v vojsko in bi morala odpotovati, vendar sta se predolgo
zamudila pri njej, eden je vohljač, ki se ves čas nespretno javlja po
telefonu šefu v Beogradu (»Triglav kliče Dunav«), četrti, družinski
človek, pa ima zmešnjavo tudi v družini: hči se hoče uveljaviti v
tujini in oditi iz province, sin piše za revijo Mladina in se zaljubi
v novinarko, žena je obupana nad njegovo nezvestobo, vendar se na
koncu le sooči in sprijazni z moževo ljubico. Na koncu se vse lepo
uredi in ponovno zmaga življenje – z vsemi svojimi slabostmi in čari.
Grinta (1992) je groteskna domišljijska igra o nedoločenosti in
nedoločljivosti človekove identitete v prav tako nedoločenem in
nedoločljivem trenutku današnjega dne. Dogodke in like v tej igri
obvladujeta paradoksalen relativizem in ludizem v nizu duhovnih
dogodivščin treh ljudi v naključno povezanem ljubezenskem trikotniku.
Oba moška in njuna ženska namreč bivajo le še tako, da si z domišljijo
ustvarjajo svetove za svoje umišljene in začasne eksistence. Smrt ni
več meja oziroma prehod med živim in neživim, kar je Lainšček
zrelativiziral že v radijski igri De revolutionibus. Tudi po smrti se
mrtvi še naprej pojavlja v zamišljenem morilčevem svetu. Edina
določljiva je človekova osamljenost, kar sproži igre življenjskih
naključij, ki človeka priženejo do stanja, ko začne živeti
fantazmagorično življenje kot nadomestek za resničnega. Cila pravi:
»Enkrat je prav eno, enkrat je prav drugo. Nikoli ni prav tisto, kar
jaz mislim.« Cila je partnerka zvodnika Gojca Grinte, Ivan pa prek
oglasa išče model kot slikar, čeprav to ni (»…samo zato, da bi se vsaj
nekdo vsaj za hip zmenil zame.«) Gojca ubijeta, ker postane preveč
gospodovalen do Cile, vendar se na koncu izkaže, da je tudi Ivan ne
ljubi. Cila: »Pri drugih sem vsaj vedela: če je bilo treba skuhati,
sem kuhala. Če je bilo treba krasti, sem kradla. Če je bilo treba
kavsati, sem kavsala. Če pa nisem ubogala, sem jih dobila. Pa kaj?«
Gojc hodi iz sveta mrtvih nazaj in se pogovarja z Ivanom, Cila pa
sklene, da je tudi razmerja z Ivanom konec. Nihče izmed njih ne doseže
olajšanja in zadovoljstva, vsak trenutek izmuzljiva identiteta in
pripadnost pa še naprej ostajata njihov modus vivendi – tudi onstran.
Tudi v radijski igri Majhen mož v čolnu (1993) nastopa nenavaden
ljubezenski trikotnik: Buda je starejši klošar, ki je prišel z mlado
Nano živet k njeni mami, nato pa se splete vez tudi med njima. Vsi
hočejo upravljati z življenji drugih, si svoje napolniti z vsebinami
drugih, pa četudi s trpljenjem in lažmi. Na koncu se mama zastrupi,
čeprav je strup prvotno namenjen Budi. Sodobne bivanjske probleme je
Lainšček prikazal na zelo domiseln in dramsko učinkovit način. Svet je
pahnjen v popolno zmešnjavo, ljudje so dezorientirani. Ujetost v
ljubezenski trikotnik generira kruto igro, v kateri nihče ne more biti
takšen, kot je v resnici, ker resnice tako ni mogoče ugotoviti. Človek
je zato le kreatura, ki prevzema različne vloge zato, da od drugih
dobiva več, kot jim daje. To povzroča prelomne miselne in čustvene
preobrate v zavesti likov. Ti so močne in zle kreature, ki se na koncu
morajo soočiti s padcem v oprijemljivi svet. V tej igri je Lainšček
prepričljivo uporabil živ, večplasten dialog in omogočil zanimivo in
dinamično radiofonsko delo.
Edi Manfredi (1996) je komedija o preprostem in naivnem fantu Ediju,
ki trenira boks. Z njim lahko manipulirajo trener in ženske, ki ga
obkrožajo. V grobem predmestnem okolju, ki blago odseva njegovo
miselnost, revna in zaščitniška mati hoče sinu zagotoviti lepo
prihodnost. Priskrbi mu tudi dekle Bernie, malo omejeno punco. Vmes pa
se Ediju »zgodi« še Ester, gospodinjska pomočnica, ki pa je tam le
zaradi imidža, saj Edijeva mama okrog prodaja le vžigalice in si je ne
bi niti mogla privoščiti. Edijev trener, ljubosumen na njegove ženske,
ga skrivaj pride iskat, da bi spet boksal. V resnici je imel tudi
spolne odnose z njim in ko jih spet ponovita, ju zalotijo ženske in
trenerja pokončajo. Epilog je takšen, da Edi pristane v zaporu, od
koder niti nima interesa priti, saj ima tako pred vsemi mir, čeprav je
pred tem zaplodil dva otroka. Vsem se na koncu izneveri in maščuje,
ker je končno – čeprav zaprt – sam svoj gospodar.
Srhljivka Penzion Evropa (1995) se odlikuje z domiselno dramsko
fabulo. Kritično obravnava nereflektiran odnos Evrope do sodobnega
begunstva. Mlada begunka Ila se zateče v penzion Evropa, kjer je
zaposlen njen sorodnik Pino. Ker pa je to javna hiša, jo pošlje
drugam, vendar dekle odkloni, saj je Pino njen edini sorodnik.
Lastnica penziona Ilo primora k prostituciji, zanjo pa se ogreje star,
premožen uživač Travolta, ki si želi seksualne igre z eksotično tujko.
Travolta se preobleče v duhovnika – dušnega pastirja - in tako hoče
opraviti »s tistim, kar nova Veronika nosi v genih: barbarstva,
klanja, zločine, posilstva, gotovo celo kanibalizem – zato je taka.
Meso zla.« Ila mu odvrne: »Noben pastir niste. Temveč kurbir.« On jo
pod krinko tolažnika ves čas obtožuje, vse blato zgodovine in lastnih
zamer do sveta zmeče vanjo, da lahko potem opravi očiščevalni ritual z
njo. Zato jo priklene. S tem se v penzionu Evropa dopolni groteskni
svet uničevalne in samouničujoče subjektivnosti, ki ne dopušča, da bi
človek še verjel v smisel svoje življenjske možnosti. Ila se upira,
Pino vstopi in starca ubije. Dramatična situacija se konča s starčevo
smrtjo, ki dekle reši pred nečloveškim ponižanjem. Ila: »Počutila sem
se kot pismo. Kot živo pismo.« Torej zgolj kot sporočilo, brez lastne
identitete. Ila zbeži, Pino pa v slovo izreče besede, ki zaznamujejo
njeno nadaljnjo usodo: »Bežala boš vse življenje. To je tvoje
poslanstvo.« Lainšček je doslej obravnaval univerzalne teme, vendar se
je gibal v okviru sistema, v katerem je živel. Penzion Evropa je prvo
delo, ki obravnava eksterni problem in ki ga naslovi na širšo,
mednarodno skupnost, katere del takrat še nismo bili, vendar lucidno
in na metaforičen način prikaže še kako resnično podobo sedanjosti.
Jesen (1998) je preprosta, linearna zgodbica poročene ženske, ki jo
razpoloženje v žalostnih odtenkih zanese k ljubimcu. Igra deluje
predvsem atmosfersko. On, h kateremu ženska pride, je pravi azil za
različne ženske iz okolice: pasiven, vendar odprt, sprejemajoč in
tolažeč. K njemu hodijo učiteljice, občinske uslužbenke… On pa se
nikamor ne premakne. Je zgolj sanjač. Romanco Lainšček blago ironično
prikaže z vdorom realnosti. V nalivu ženska in njen ljubimec obtičita
v dvigalu, nastane poplava in gasilci ju morajo rešiti. Ženska se
boji, da med gasilci ne bo tudi njen mož. Vse dogajanje je prežeto z
melanholijo, sanjavostjo, vdanostjo, ki dopušča nekaj volje – vendar
le za sanjarjenje.
Dej (1994) je zgodba o prekmurski materi, ki sina usmeri v duhovniški
poklic, da bi se odkupila za lastne grehe. Dominantna ženska, mati,
oblikovalka resničnega življenja in smrti, ostaja zanj nedoumljiva
skrivnost. Njenim ukazom se ni mogoče upreti. Drama je neizbežna, ko
se mladi duhovnik ob srečanju z drugo žensko in zemeljsko ljubeznijo
sooči s svojo pravo naravo. To je le izhodišče za dramatično
pogrezanje v blatne globeli duhovne pokrajine. Kasneje je Lainšček
motive iz igre prelil v roman Ki jo je megla prinesla, po katerem je
nastal film Mokuš.
Druga radijska igra, tudi povezana z istoimenskim filmom, pa je Hit
poletja (2006). V njej dvajsetletna Tina Berden postane pevka Kamela.
V njej Lainšček obravnava naivno prepričanje mladih ljudi, da je
mogoče zlahka in na hitro uspeti kot pevec pop glasbe in hitro
zaslužiti veliko denarja. Prepričjivo prikaže dejanske razmere v
industriji zabave, ki mlademu človeku sicer ponudi možnost, vendar ga
čez čas tudi nesentimentalno zavrže. Igra se zvrsti v zaporedju
šestindvajsetih slik, brez moraliziranja, na radijsko učinkovit način,
s humornim in prepričljivim dialogom. Slovenska kantavtorica Tinkara
Kovač je prav za to igro uglasbila Lainščkovo pesem in zapela izvirno
popevko.
*
Kriminalistična serija
Kriminalistična serija z naslovom Pokličite gospo Milo (1999) se je
naslonila na dolgo tovrstno radijsko tradicijo v tujini in pri nas.
Gospa Mila je bila višja inšpektorica Ljudmila, ki je vsakič – tudi s
pomočjo poslušalcev, ki so se v program oglašali v živo – reševala
kriminalistične primere – vsakega v eni epizodi. Pri tem so ji
pomagali: pomočnik Sandi, sodni medicinec Polde in policijski
uslužbenec Vili. Nastalo je devetinpetdeset epizod; večino je napisal
Vinko Moederndorfer, sodelovala pa sta tudi Metod Pevec in Feri
Lainšček. Igre so morale biti zastavljene tako, da so v prvem delu
predstavile zločin, nato pa odprle številne opcije kot verjetne
rešitve primera. Ponavadi se je vprašanje osredotočalo na storilca,
redkeje pa na druge okoliščine kriminalnega dejanja. V tem odmoru se
je igra zaustavila, na program so klicali poslušalci, s katerimi sta
se pogovarjala Mila (igrala jo je Ljerka Belak in je bila zelo
priljubljena) ali njen pomočnik Sandi. Zadnji del je ovrgel ali
potrdil ugibanja poslušalcev, zato so ga morali avtorji zmeraj
natančno zapisati kot zaključno rešitev primera. Nekatere epizode so
vsebovale celo dve prekinitvi in poslušalce vključile že med delnim
reševanjem primera. Takšna zasnova je bila precej zahtevna za pisce,
saj so morali upoštevati pravila z določenimi osebami, njihove
značajske lastnosti in način delovanja, hkrati pa ravno prav in ob
pravem času razkrivati in zakrivati dejstva. Šlo je, skratka, za
tipično žanrsko pisanje po naročilu v skladu s programskimi zahtevami
radia. Lainščkovih pet epizod je imelo ob odličnem obvladovanju žanra
tudi druge odlike: zmeraj je jemal primere, ki so se hipotetično lahko
zgodili v lokalnem okolju (Bencinski servis), prikazal je vsaj delno
socialno obarvane situacije (Brezdomec, Alkoholik, Samotar) in ponudil
resen razmislek o življenju (Ljubezen) – kljub strogi žanrski
omejitvi.
*
Nadaljevanki po lastnih romanih
Eden najuspešnejših slovenskih filmov je imel svoja predhodnika v
istoimenskih romanu in radijski nadaljevanki Petelinji zajtrk (2000).
V radijski priredbi so vse pomembne fabulativne značilnosti spretno
dramsko zaostrene. Nadaljevanja si sledijo v kronološkem zaporedju,
vsako od njih pa predstavlja tematsko in fabulativno enoto. Zgodba o
malih ljudeh je umeščena v malomestno socialno okolje, na obrobje
nekega mesta. V mehanični delavnici delata in nad njo stanujeta
mojster Gajaš in njegov vajenec. Mehanična delavnica pa ni le delovni
prostor, ampak tudi shajališče ljudi z različnimi poklici. Tja
prihajajo še zvodnik, profesor, zobozdravnik in priložnostni muzikant.
Pisana druščina obrobnežev, osebkov srednjih let, bolj ali manj trdno
zasidranih v vsakdanjosti, se globoko v sebi vendarle zaveda, da so v
splošnem vrednostnem smislu pravzaprav zgube. Izoblikuje pa se
osrednje, mitsko, vendar ironično poudarjeno razmerje med modrim
starcem, učiteljem, mojstrom Gajašem, in učencem DJ-jem. vajenec se
zaljubi v zvodnikovo ženo in se skrivaj sestaja z njo. Zgodba se
zaplete prav zaradi kršenja tovariške zaveze. Strastna ljubezenska
zgodba postane agens dogajanja, začinjenega z ironijo in humorjem.
Mojstra Gajaša skrbi, saj je lahko začutil utrip sveže ljubezni in se
hkrati zavedel nevarnih razsežnosti te zveze. Zvodnik Lepec, lokalni
Al Capone, je Bronjin mož, s katerim se je poročila malo iz
kljubovanja, malo pa iz ljubezni, vendar jo je Lepec že zdavnaj
postavil na stranski tir. Tako kot njen mož, tudi ona pripelje svoj
avto popravit v Gajaševo delavnico. Usodna zveza med Bronjo in
vajencem, v kateri čustva vrejo z nezadržno silo, si najde začetek
prav v mojstrovi delavnici. Vendar ljubezen med njima lahko zaživi le,
ko bodo na grob, vendar pošten način, odstranjene vse ovire. Rdečo nit
celotne zgodbe pa predstavlja popevka oziroma izvajalka Silvija, ki že
ob prvem poslušanju navduši mojstra Gajaša. Kupi si kaseto z njeno
glasbo in jo ves čas posluša. Verjame v pevko – ne le kot v produkt
zabavne industrije, temveč kot v žensko z osebnostjo. Lepec priredi
njen koncert, ki se ga udeleži vsa Gajaševa druščina. Zvodnik v zameno
za vse neplačane usluge Gajašu ponudi noč z njo. Izkaže se za
goljufijo; podtakne mu eno od svojih deklet, na las podobnih pevki.
Gajaš ima zdaj dovolj razlogov za maščevanje: razžalitev časti zaradi
Silvije in podporo pristnemu ljubezenskemu razmerju med vajencem in
Bronjo. Na koncu se zgostijo vsa čustva ljubezni in sovraštva, ki v
tako tesnem svetu, ki ga je ustvaril Lainšček, delajo čudeže in
katastrofe. V socialni sliki, ki jo razgrinja Lainšček, optimizem
vliva vera v pristna ljubezenska in prijateljska čustva. Radijsko
nadaljevanko odlikujejo plastičnost likov, živost zapletov in
razpletov in tekoče dogajanje.
Radijska nadaljevanka v petih delih Nedotakljivi (2010) je posneta in
v tem trenutku še v montaži. Radijsko premiero naj bi doživela marca
prihodnje leto (zato letnica 2010). Osnova romana je mit o Ciganih: o
štirih žebljih, ki so bili skovani za križanje Ješue Ben Miriama. Od
tedaj so minila že mnoga leta, a še zmeraj se kdaj pa kdaj pojavi
žareči žebelj v šotorih potomcev moža, ki jih je skoval. Ko se to
zgodi, Cigani bežijo. To je razlog, da se selijo iz kraja v kraj in
zato je bil Ješua ben Miriam, ki ga je svet pozneje imenoval Jezus,
križan le s tremi žeblji. Četrti žebelj pa še zmeraj potuje z enega
konca Zemlje na drugega. Lainščkovo pisanje o Ciganih se je začelo z
romanom Namesto koga roža cveti, po katerem sta bila pozneje posneta
tudi film in televizijska nadaljevanka. Sicer pa je življenjska
zgodba, ki je povezala Lainščka s Cigani, veliko daljša. Sega v
njegovo zelo zgodnje otroštvo in se je raztegnila praktično tudi v ta
čas. Roman je štiridelen, saj spremljamo zgodbo štirih generacij
Ciganov. Vse se začne z razlago izvornega mita, potem pa iz generacije
v generacijo prodira vse več realnosti, dokler dejanska stvarnost ne
konča zgodbe s trpkim priokusom in dokaj pesimistično. V vsaki
generaciji, ki preživlja svojo vlogo v drugačnem družbenem sistemu, se
Cigani odzovejo drugače in njihova usoda doživlja bivanjske
metamorfoze v odvisnosti od njih. Lainščku uspe prikazati veličino
tega posebnega ljudstva, z razumevanjem in toplino nas spretno uvede v
njihov posebni svet razmišljanja, čutenja in ravnanja, na koncu pa
prek posameznikove usode prikaže usodo Ciganov kot univerzalno in
povezano s propadom vrednot celotnega sveta. Cigani se izkažejo kot
mojstri mitologizacije vsakdanjega življenja. Resnica njihovega izvora
je zavita v mit, ki včasih dobi čisto nove konotacije in navezave,
zmuzljive, nepreverjene, največkrat odvisne od verodostojnosti ali
moči tistega, ki ga prenaša in pripoveduje. Ves čas, tudi v radijski
adaptaciji, nam o vsem pripoveduje Lutvija Belmoldo Aus Shangkai Gav.
Mojstrska pripoved je bila odlična podlaga za slikovito radijsko
adaptacijo, ki se odlikuje z izrisom posrečenih likov v razponu od
najbolj prepoznavnih in tipskih do čisto posebnih in izvirnih.
Obema nadaljevankama je skupno, da romaneskno fabulo Lainšček spretno
predela s takšnim sižejem, da le redko do konca izpiše prizore.
Nadomestilo sta poetičnost oziroma mistika, ki ju prekinja z
razpoznavno in trivialno vsakdanjostjo, kar poslušalcu približa njegov
lastni, nemalokrat že napol pozabljeni svet in ga s toplino in
blagostjo ironizira. Ta sposobnost dokazuje ne le že prej omenjeno
Lainščkovo žanrsko okretnost, temveč tudi njegovo edinstveno
sposobnost lastno literaturo slišati skozi ušesa poslušalca in
maksimalno izkoristiti njen radiofonski potencial.
Radijski avtor par excellence
Feri Lainšček je gotovo radijski pisec par excellence. Njegova
radijska besedila niso le plod literarnega razmisleka, temveč tudi
dramskega diskurza, zato ustvari radijske scenarije z vsemi prvinami
kvalitetnega literarnega besedila, obenem pa dovolj odprte in
navdihujoče za nadaljnje radiofonsko ustvarjanje. Struktura njegovih
besedil in njegov jezik že evocirata zvočno realizacijo, zato
uporablja zelo malo didaskalij (izjema je specifični Radiofonski umor).
Kot je sam nekoč izjavil, mu je dano svet »videti z očesom srca«, kar
v svojem pisanju nenehno dokazuje: je zavzet, praviloma za
deprivilegirane, za tiste, ki težko najdejo pot do izražanje stisk,
prav tako pa za srčne, iskrene like in, seveda, resnične ljudi, ki se
jim je zgodila krivica. Piše z izredno občutljivostjo in
prizadetostjo, hkrati pa se zaveda vsakokratne družbene, zgodovinske,
nacionalne in socialne pogojenosti, zato je tudi izredno kritičen do
družbe. Magičnost in poetičnost sta sicer bolj kvaliteti njegovih
proznih del in poezije, vendar sta zašli tudi v njegove radijske igre.
Vendarle pa, kar je ključno za pisanje radijskih iger, zna razmišljati
»z ušesom« in v svojih radijskih stvaritvah izpričuje tudi »akustičen
pogled na svet«.