KRAJNSKA GORAVRŠIČ 2019 26 Julij 2019 Spominska Maša Za

krajnska gora-vršič 2019 26. julij 2019 spominska maša za ruske vojne ujetnike, ki jih je 8. marca 1916 zasul snežni plaz pri gradnji ceste

KRAJNSKA GORA-VRŠIČ 2019 26. julij 2019
Spominska maša za ruske vojne ujetnike, ki jih je 8. marca 1916 zasul
snežni plaz pri gradnji ceste na Vršič.
Božja beseda:
berilo: Ezek 34,11–16, Bog skrbi za svoje , RP str 300 št 6 Ps 22.
Gospod je moj pastir, RP 302
berilo: Ef 4,1–6, Živite v miru in edinosti, RP str. 50 štev. 3
Evangelij : Jn 15,9–17, Ljubimo se med seboj, RP str.316 štev.6
Uvod v bogoslužje.
Spoštovani vsi navzoči!
Zbrali smo se k sv. bogoslužju, pri katerem se hvaležno spominjamo in
v globokem spoštovanju molimo za blaženi pokoj ruskih vojnih
ujetnikov, ki jih je 8.marca 1916 zasul snežni plaz pri gradnji ceste
na Vršiču. Ob tej tragediji pripadnikov ruskega naroda, smo hvaležni
za vse pobude, ki so bile v teh letih storjene, da so rajni dobili
primerno spominsko obeležje in da je ta kraj bolečega spomina postal
kraj molitve in srečanja med predstavniki ruskega in slovenskega
naroda, kraj srečanja med predstavniki Ruske pravoslavne Cerkve in
predstavniki Katoliške Cerkve in krščanskih Cerkva, ki delujejo v
Sloveniji, pa tudi kraj srečanja s predstavniki drugih Cerkva in
verskih skupnosti, ki so s svojimi vojaki sodelovale v prvi svetovni
vojni. Neizmerno smo hvaležni Bogu, ki vodi naša srca in pota človeške
zgodovine, da smo, narodi Evrope, po boleči izkušnji prve in tudi
druge svetovne vojne vendarle prisluhnili Božjemu klicu in postali
prijatelji in sodelavci, za božje kraljestvo, za mir v svetu, za
sodelovanje med ljudmi in narodi, za varno in srečno sedanjost in za
svetlo prihodnost.
Zato pri tej spominski maši z globokim spoštovanjem in hvaležnostjo v
imenu Slovenske škofovske konference in Sveta krščanskih Cerkva v
Sloveniji pozdravljam delegacijo Ruske pravoslavne Cerkve, ki jo vodi
Nj. Visokopreosveštenstvo gospod Siluan, škof Peterhofski, vikar
metropolita Sankt Peterburga in rektor Sanktpeterburške duhovne
akademije, ki ga spremljajo Jeromonah Kirill, ierodiakon Vasilii,
duhovnik Andrej Bondarev, bogoslovci in pevski zbor Sanktpeterburške
Duhovne akademije. Pozdravljam predstavnika Srbske pravoslavne Cerkve,
Nj. Visokopreosveštenstvo, gospoda Porfirija, metropolita
zagrebško-ljubljanskega v spremstvu diakona, gospoda mag. Geza Fila,
škofa Evangeličanske Cerkve v Sloveniji in g. mag. Leona Novaka
evangeličanskega duhovnika iz Murske Sobote, gospoda Saša Gržino,
predsednika društva Slovenija–Rusija in njegove sodelavce,
predstavnike Ruskega veleposlaništva v RS in predstavnike občine
Krajnska gora.
Pozdravljam domačega g. župnika Janeza Šimenca in duhovnike–somašnike,
g. prof. dr. Roberta Petkovška, dekana Teološke fakultete v Ljubljani
ter profesorje Teološke fakultete in člane Slovenskega ekumenskega
sveta: g. dr. Bogdana Dolenca g. dr. Antona Štruklja, br. Jana
Dominika Bogataja OFM, g. asistenta dr. Simona Malmenvalla,
ministrante, vse vas, dragi verniki in še posebej domači župnijski
pevski zbor, ki nam bo, kakor že pred sv. mašo na koncertu, skupaj s
Sanktpeterburškim zborom s pesmijo pomagal vstopiti v skrivnost tega
spominskega bogoslužja v skrivnost Gospodovega trpljenja smrti in
vstajenja, v katero so svojo tragično smrtjo na tako pretresljiv način
vstopili ruski vojaki, ki se jih spominjamo. Mi smo še na poti in v to
skrivnost vstopamo v veri, zato odprimo srca Božji milosti, ki nas
povezuje z Bogom, med seboj in z našimi rajnimi. In če je kaj tega,
kar ovira Božje delo v nas, to iskreno obžalujmo, da bomo vredno
obhajali svete skrivnosti in bo ta daritev sv. maše Bogu v čast, našim
rajnim v zveličanje in vsem nam v duhovno rast in posvečenje
Vsemogočnemu Bogu ...
Homilija
Spoštovani vsi navzoči, sestre in bratje v Kristusu !
Vedno, še posebej pri tej spominski sv. maši, naj v naših srcih močno
odmeva Jezusova beseda: »Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas
izvolil in vas postavil da greste in obrodite sad« (Jn 15,16).
Kristjani, učenci Jezusa Kristusa, se moramo vedno vprašati, kako
živimo ta dar, da smo »božji izvoljenci sveti in ljubljeni« (prim. Kol
3,12), kako živimo in uresničujemo Jezusov evangelij, zlasti njegovo
novo zapoved o medsebojni edinosti in ljubezni, ki je in mora biti to
razpoznavno znamenje Kristusovih učencev (prim. Jn 13,34–35).
l. Zgodovina Cerkve nam pove, da kristjani nismo bili vedno zvesti
evangeliju, tej temeljni razsežnosti in razpoznavnemu znamenju
Kristusovih učencev.
Če se kratko ozremo na prehojeno pot, lahko rečemo, da smo v 1.
tisočletju kljub vsem težavam uspeli ohranjati vrednote miru,
medsebojne edinosti in ljubezni, ki so jo poživljali in bogatili mnogi
pričevalci vere in učitelji krščanskega življenja. Med temi močnimi
svetilniki in pričevalci vere naj na Zahodu omenim očaka Benedikta,
utemeljitelja zahodnega meništva, ki je na ruševinah rimskega
cesarstva v 6. stoletju začel znameniti evropski misijon, ko je s
svojimi duhovnimi sinovi mnogim evropskim narodom prinesel luč
evangelija in je s svojo Regulo – pravilom redovnega življenja in z
meniškim geslom »Moli in delaj – ora et labora« utiral pota evropske
kulture in civilizacije. Malo pozneje, v 9. stoletju, sta na Vzhodu,
zlasti med slovanskimi narodi, to poslanstvo nadaljevala naša
blagovestnika, sv. brata Ciril in Metod. Ta skupna vera in pravila
krščanskega življenja so se bogatila in preverjala na cerkvenih
zborih, ki so tudi danes vir in navdih za življenje in delovanje
bratskih krščanskih Cerkva. Zal je to stoletno skupno duhovno izročilo
v 2. tisočletju doživljalo nove preizkušnje in nasprotovanja, ki so
pripeljala do mnogih vojn in spopadov, vse do žalostnega razkola na
Vzhodu in na Zahodu, katerih boleče posledice še danes občutimo. Zato
pa smo tem bolj veseli in hvaležni, da je na naši skupni poti bilo
vedno prisotno tudi močno vetje Sv. Duha, ki je nagibalo bratska srca,
k vedno novi pripravljenosti in zvestobi luči, ki je prišla na svet,
da razsvetljuje vsakega človeka (prim. Jn 1,9). To luč so na Vzhodu
prižigali mnogi pričevalci in glasniki evangelija, zlasti sv. Vladimir
Kijevski v 10. stoletju in na Zahodu redovni ustanovitelji, med njimi
sv. Frančišek Asiški, sv. Dominik in v 16. stoletju naši reformatorji,
še posebej Primož Trubar in Jurij Dalmatin, ki sta našim prednikom in
vsem nam podarila največji zaklad, celoten prevod sv. pisma, »tu je
vse svetu pismu, stariga inu noviga testamenta«.
2. V našem času so vetje sv. Duha močno poživile pobude za obhajanje
Svetovne molitvene osmine za edinost, ki so vzniknile v Anglikanski
Cerkvi. To dogajanje je močno spodbudil 2. vatikanski koncil
(1962–1965), ki ga je sklical papež Janez XXIII. z namenom, »da bi
verniki bolj krščansko živeli, da bi ustanove, ki so spremenljive,
prilagodili potrebam našega časa in bi pospeševali vse, kar bi moglo
prispevati k edinosti vseh, ki verujejo v Kristusa (prim B 1).
Močno znamenje na poti k edinosti je bilo srečanje med papežem Pavlom
VI. in carigrajskim patriarhom Atenagorom 6. 1. 1964 v Jeruzalemu, ko
sta na Oljski gori, na kraju Jezusovega smrtnega boja preklicala
izobčenje in skupaj molila za edinost. To znamenje je navdihovalo
koncilske očete zbrane na koncilu, ko so pripravljali in sprejemali
odlok o ekumenizmu, v katerega so vključili tudi posebno poglavje o
Vzhodnih Cerkvah (prim. E 14–23), kjer posebej izpostavljajo
liturgično in duhovno izročilo vzhodnih kristjanov, pomen meništva ter
češčenje Matere Božje in svetnikov.
Slomškova molitvena bratovščina Apostolstvo Sv. Cirila in Metoda, ki
jo je leta 1851 ustanovil bl. škof Slomšek, je bila duhovno gibalo
tudi tako imenovanih Velehradskih kongresov, pa tudi pobude, ki so jo
dali profesorji Pravoslavne Teološke fakultete v Beogradu ter
Katoliške teološke fakultete v Zagrebu in v Ljubljani z oddelkom v
Mariboru, ko so septembra leta 1974 začeli pripravljati ekumenske
simpozije, vedno v sodelovanju s pravoslavno pa tudi z evangeličansko
Cerkvijo.
Tem srečanjem in simpozijem so se v svetu pridružile še druge pobude,
posebej Duh Assisija, ki ga je sedaj že sv. papež Janez Pavel II. leta
1986 začel v Assisiju – mestu Sv. Frančiška, ko je začel zbirati
predstavnike krščanskih Cerkva in nekrščanskih verstev k skupni
molitvi za mir in edinost, kar je močno odmevalo v svetu, ki je zelo
potreben luč in duha sv. Frančiške, ko se vedno znova zapleta v mnoge
konflikte, vojne spopade in nasilje, ki prinaša bolečino, smrt,
lakoto, begunstvo in druge tegobe. Kristjani bi morali več narediti in
z združenimi močmi premagovati probleme s katerimi se soočajo naši
trpeči bratje in sestre, doma in po svetu.
To željo in pripravljenost sta izrazila Njegova Svetost Kyril,
patriarh Ruske pravoslavne Cerkve in papež Frančišek, ko sta se 12. 2.
2016 srečala v Havani, in v skupni izjavi med drugim zapisala: »V
skupni odločitvi, da bi storila to, kar je potrebno, da presežemo
zgodovinska razhajanja, ki smo jih podedovali, hočeva združiti najine
moči pri pričevanju za Kristusov evangelij in o skupni dediščini
Cerkve prvega tisočletja, da skupaj odgovorimo na izzive sodobnega
sveta ... Naša krščanska zavest in naša pastoralna odgovornost nam ne
dopuščata biti neodzivni pred izzivi, ki zahtevajo skupni odgovor«
(čl.7).
To pripravljenost smo izrazili in v skupni izjavi tudi zapisali
predstavniki Ruske pravoslavne Cerkve, Srbske pravoslavne Cerkve,
Evangeličanske in Katoliške Cerkve avgusta 2016, na jubilejnem
srečanju na Bledu, ob 100. obletnici tragedije na Vršiču.
Tudi papež Frančišek ne zamudi nobene priložnosti in se v svojih
molitvah, nagovorih in srečanjih kot dober pastir in usmiljeni
Samarijan nenehno obrača k ljudem našega časa, in jih vabi na pota
edinosti, miru odpuščanja. Tako je storil tudi na svojem apostolskem
potovanju v Sveti deželi, od 24. do 26. maja 2014, ko je v baziliki
Božjega groba v Jeruzalemu molil skupaj s katoličani in s
pravoslavnimi, da bi vsi kristjani resnično bili priče vstajenja in
kot taki nosilci novega življenja v miru in edinosti. Za mir in
edinost je molil tudi 30. oktobra 2016, ko se je v Lundu na Švedskem
srečal s predstavniki Svetovne luteranske zveze, ob 500 letnici
reformacije. To dogajanje smo potrdili tudi na srečanju med
predstavniki in verniki Evangeličanske in Katoliške Cerkve, ki je bilo
6. novembra 2016 v Murski Soboti. Mir, edinost in temeljne vrednote
našega življenja, zlasti prijateljstvo, sodelovanje, medsebojno
kulturno in duhovno obogatitev gojijo in pospešujejo tudi vsakoletna
srečanja pri Ruski kapelici na Vršiču in se za to plemenito dogajanje
zahvaljujemo Občini Krajnska gora, društvu Slovenija-Rusija in Ruskemu
veleposlaništvu v RS.
Spoštovani vsi navzoči, sestre in bratje v Kristusu!
Apostol Pavel nam v današnjem 2. berilu govori: »Bratje, opominjam
vas, jaz jetnik v Gospodu; živite, kakor se spodobi za poklic v
katerega ste poklicani ... in se trudite, da ohranite edinost duha z
vezjo miru« (Ef 4, 1.3). To je bil tudi namen letošnjega pastoralnega
obiska papeža Frančiška v Romuniji, ko je povsod gradil mostove
edinosti, miru in ljubezni, še posebej pri srečanju s predstavniki
Svetega sinoda Romunske pravoslavne Cerkve, ko je med drugim dejal:
»Hodimo skupaj proti novim Binkoštim. Naj nas prenovi Sv. Duh, ki
zavrača enoličnost in rad oblikuje enost v najlepši in najbolj
harmonični različnosti. Njegov ogenj naj použije naše nezaupanje,
njegov veter naj odnese zadržanost, ki nam preprečuje, da bi skupaj
pričevali za novo življenje, ki nam ga podarja. Bratje in sestre,
hodimo skupaj!«
Naj nas na to skupno pot usmerja tudi letošnje spominsko srečanje na
Vršiču in ta maša, ki jo obhajamo v slavo Božjo, za našo varno
sedanjost in za svetlo prihodnost, v miru, edinosti in ljubezni. Amen.
+ msgr. Stanislav Lipovšek, upok. celjski škof, predsednik Sveta
krščanskih Cerkva