Mlekuzzrcsazusi 041 829 843 »Povelje Mogočnega Avstrijskega Cesarja Franca

[email protected], 041 829 843 »povelje mogočnega avstrijskega cesarja franca jožefa je hotelo podelati vse slovence v klobase, končno smo

[email protected], 041 829 843
»Povelje mogočnega avstrijskega cesarja Franca Jožefa je hotelo
podelati vse Slovence v klobase, končno smo pa vanj zavili kranjsko
klobaso!«Kako je kranjska klobasa kakor mora ležala na možganih
Slovencev v času prve Jugoslavije
Jernej Mlekuž
Mlekuž Jernej, dr. znanosti, znanstveni sodelavec,Inštitut za
slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, Novi trg 2, 1000
Ljubljana, [email protected]
»Povelje mogočnega avstrijskega cesarja Franca Jožefa je hotelo
podelati vse Slovence v klobase, končno smo pa vanj zavili kranjsko
klobaso!«Kako je kranjska klobasa kakor mora ležala na možganih
Slovencev v času prve Jugoslavije1
Kranjska klobasa je imela pomembno mesto v oblikovanju in razvoju
slovenske narodne zavesti v obdobju od pomladi narodi dalje. Bila je
osrednji slovenski kulinarični simbol, slovenska kulinarična zastava,
jed, ki Slovencev ni pitala le s kalorijami, ampak jih je mastila tudi
s ponosom. A kaj se zgodi s tem živilom neizmernega narodnega ponosa
in zanosa, ko lopata zgodovine pokoplje Avstro-Ogrsko in na noge
postavi prvo Jugoslavijo? Nič hudo dramatičnega. A tudi neomajni,
trdni, stabilni nacionalni simboli kot je (bila) kranjska klobasa niso
(bili) povsem konzervirani v času – torej neodvisni na družbene,
kulturne, politične, ekonomske in še kakšne spremembe.
KLUČNE BESEDE: kranjska klobasa, narodna identiteta, narodni simboli,
pomeni, prva Jugoslavija
V papir zavita klobasa
»Ko sem davi stopil v redakcijo, že me je opomnil prvi prijatelj na
današnji dan in mi ponudil originalno proklamacijo cesarja Franca
Jožefa 'Mojim narodom', ki so 25. julija pred 30 leti z njo prelepili
vse zidove Ljubljane in zadnje naše vasice ter je naznanjala napoved
vojne bratski Srbiji, a drugi prijatelj me je telefonično povabil, naj
pridem pogledat drugo še lepšo relikvijo. Res sem takoj šel k temu in
razgrnil mi je polo belega papirja, da sem zagledal od masti vso
rumeno marogasto staro brzojavko: […] / Torej originalno brzojavno
povelje mobilizacije! A kakšno usodo je doživel ta dokument, ki je v
Slovenijo prinesel toliko groze, lakote, krvi in smrti, kakor še
nobeno povelje vseh časov? / InženjerJ. je šel nekoč po prevratu h
Kovaču v Dravlje na malico. Neznansko prijetno je bilo pri topli peči
in imenitne so bile kranjske klobase, da je naročil še eno 'za domu'.
Zavili so mu jo v papir in gospod jo je potlačil v suknjo ter korajžno
korakal po snegu proti Ljubljančani. V roko ga je grela še topla
klobasa in ni se mogel premagati, da jo je potegnil iz žepa in odvil.
Razjezil se je nad Kovača, da v tak umazan papir zavija tako odlične
svoje izdelke, saj je bil papir skozi- in skozi ves masten, na njem pa
velika modra packa – tisti žig. Pogledal je in prečital ter ostrmel,
spravil brzojavko v notranji žep in mirno pomalical slastno kranjsko
klobaso. Povelje mogočnega avstrijskega cesarja Franca Jožefa je
hotelo podelati vse Slovence v klobase, končno smo pa vanj zavili
kranjsko klobaso! Taka je pač usoda avstrijskega veličanstva.«2
Usoda »avstrijskega veličanstva« je v zgodovinopisju dobra znana. A
kakšna je bila usoda slovenskega veličanstva – kranjske klobase? No,
ne mislim na »slastno kranjsko klobaso«, ki jo je Kovač zavil v
»originalno brzojavno povelje mobilizacije« in ki jo je inženjer J.
»mirno pomalical«. Usoda te relikvije je, vsaj če gre verjeti zgornji
zgodbi, prav tako dobro znana. Mislim na tisto kranjsko klobaso, ki
Slovenk in Slovencev3 ni pitala (le) z kalorijami, temveč s ponosom.
Kaj se torej zgodi s tem živilom neizmernega narodnega ponosa in
zanosa, ko Avstro-ogrsko zakoplje lopata zgodovine in ko ta ista
lopata odkoplje novo državo – prvo Jugoslavijo?4
Ko Slovenci uživajo kranjsko klobaso uživajo tudi (ali predvsem) to,
kot smo lahko zavohali v zgornji zgodbi, kar označuje. Kranjska
klobasa je najbrž najpogostejši, najdominantnejši, najbolj nasiten
»kulinarični« označevalec za slovenstvo in za vsemogoče v slovenstvo
namakane reči.5Če smo vihravejši, potem recimo, da je nekakšna
slovenska kulinarična zastava.6Seveda ni samo to – spomnimo se le
Engelsa: zastave ne moreš pojesti. Kranjsko klobaso pa seveda lahko!
In vsaj v obdobju prve Jugoslavije se je, kot nam govorijo vsemogoča
časopisna in druga besedila – naš glavni in edini vir, jedla na dolgo
in široko. A njeno uživanje med zobmi bomo pustili za drugo
priložnost, tokrat bomo servirali le njeno uživanje v jeziku.7 Brez
kulinarične zastave – brez kranjske klobase so torej Slovenci le
nerazpoznavna in nepovezana množica zelje-, krompirje-, hm,
burek-jedcev.8 Z njo Slovenci mahajo, ko želijo opozoriti nase, ko
bodrijo narodna čustva, krepijo ponos. Pa tudi, kot sicer tokrat ne
bomo servirali v velikih količinah, ko vsemu naštetemu nasprotujejo,
se posmehujejo, ko našteto problematizirajo, karikirajo. Kranjska
klobasa je torej, kot sicer ugotavlja RaymondFirth za zastave v
sodobnih družbah, »kondenzacijski simbol«, »fokus družbenih emocij«.9
Poglejmo torej, kaj se je zgodilo s tem slovenskim »kondenzacijskim
simbolom«, »fokusom družbenih emocij«, ko zapusti »avstrijsko
veličanstvo« ali, kot lahko preberemo v drugem članku (iz opombe),
»nedeljivo« državo in zaživi v »lastni močni državi«.
Velevažna klobasa
Kaj se torej zgodilo tej slovenski kulinarični zastavi v Državi SHS,
Kraljevini SHS, Kraljevini Jugoslaviji – torej prvi Jugoslaviji? Ne
prav veliko. Prav tako kot v avstro-ogrski dobi ji pripada mesto
»slovenskega« simbola10 oziroma »našega simbola«, kot lahko preberemo
v »Spominih na slovenski bataljon«: »S tem denarjem je poslal stotnik
Nejedly Kraševca in Goljevščka v Bukarešto 'nakupovat'. Tam so
podkupili nemškega šoferja in nakupili 4 vagone krompirja, več sodov
masti in nad 20 pitanih svinj. Vsak četrtek je imel odslej bataljon
kranjsko večerjo, z osrednjo točko, našim »simbolom« – kranjsko
klobaso . . . Zraven seveda polno skledo dobro zabeljenega krompirja
in zelja.«11 Torej ostane »naš geniusloci«, kot nas pouči potopis »Na
češkem vzhodu«: »In res so naju tako nekoč sprejeli v naročje in
obdali s samo ljubeznivostjo, ki tujcu na poti stori tako dobro kakor
lačnemu kos pristnega pardubiškegapernika. A propos: ali veste, kaj je
pernik? Zgodilo se mi je, kakor onemu tujcu, ki je bil v kranjski
deželi in ni poznal – o groza kakšna nevednost! – našega genialoci
kranjske klobase s cvičkom. Pernik je medenjak, kruhek iz lecita, v
Pardubicah je takle pernikgeniusIoci; tu je domovina licitarskih src,
medenih konjičkov možižkov, oblatov in pogač.«12Je »velevažen faktor
našega narodnega prestiža«, kot lahko preberemo v glosi, ki ironično
razpravlja o akciji »merodajnih«, ki so »s šumljajočimi in
blagodišečimi črevami ter so z njihovimi prosojnimi girlandami kakor z
vihrajočimi pajčolani okrasili in parfumirali bohotno lepoto
tromostovja«: »Kranjska klobasa je velevažen faktor našega narodnega
prestiža in gotovo je nad vse hvalevredno, da naši merodajni in
kruhodajni izkazujejo zasluženo spoštovanje tudi črevam, ki so bistven
del tega našega narodnega ponosa, saj bi se vendar brez črev ne mogli
ponašati niti s kranjskimi klobasami, niti z dankami njih delikatno
krvavo, jeterno, riževo alt kašnato vsebino.«13Je preprosto »naša
specialiteta«, kot pravi novička o obisku »naše divne gorenjske«
maršala francoske in častnega vojvoda srbske in jugoslovanske
kraljevske vojske Louisa Félixa Marie FrançoisFranchet d’Espereya: »Pri
animiranem razpoloženju med kosilom je g. maršal izjavil, da je le še
malo tako lepih pokrajin na svetu kakor je naša divnaGorenska. Tudi
nad našo 'specialiteto', to je kranjsko klobaso z zeljem je imel g.
maršal radost.«14Je stvar, ki sodi k »starem, lepem slovenskem
običaju« in ki bi »brez dvoma odlično teknila tudi božanstvenikom na
Parnasu in Olimpu«, kot smo poučeni v drugem žanru – feljtonu ali
podlistku: »Po starem, lepem slovenskem običaju je družba stanovitno
sedela in pila vse do mraka, in med tem časom sta gospoda Tomaž in
Gašpar ugotovila, da bi kranjske klobase in cviček brez dvoma odlično
teknili tudi božanstvenikom na Parnasu in Olimpu.«15Je ali sodi k
»običajem, ki se jih [Slovenec] krčevito oklepa se mu po njih domovina
toži«, kot nam razlaga besedilo z povednim naslovom »Ljubezen do
domovine«: »Anglež zahrepeni po svoji pečenki, Francoz po vinu in
lahki hrani, Italjan pa makaronih, Čeh po pivu in cmokih, Slovenec po
kranjskih klobasah, Rus po boršču in pilmen-ih itd. Vsak narod ima
svoje običaje, ki se jih Krčevito oklepa in ki se mu po njih v
domovina toži.«16Je »najvažnejša« med »pridelki, ki so tipični za
Slovenijo«, kot opazimo na sprehodu po ljubljanskem trgu, opisanim v
članku »Sem in tja po ljubljanskem trgu«:»Trg za Živila vLjubljani je
mnogo večji, kakor bi ga človek pričakoval v mestu, kjer ima gotovo
petina prebivalstva svoje vrtove. Sicer ni tu naprodaj sama zelenjava,
temveč tudi drugi pridelki, ki so tipični za Slovenijo sploh.
Najvažnejša med njimi je gotovo kranjska klobasa in se nahaja na trgu
v velikih množinah in v najrazličnejšem stanju svojega kratkega
življenja, ki doseže svoj pravi namen šele ob smrti, ko se poslovi od
tega pregrešnega sveta in se poglobi v tajnostno metamorfozo trebuha.
Vsaj kar se tiče njihovega ramena, ker šele s krajem življenja
dosežejo svoj cilj, so najbolj podobne na trgu številčno najbolj
zastopanim tercialkam.«17 Je osrednji, začetni del »naših rodoljubnih
dolžnosti« in »višek naše narodne umetnosti na polju gastronomije«,
kot preberemo v opisu »II. Kuharske razstave« leta 1931 v Ljubljani:
»Kot patriotje pričnimo opisovanje razstave po svoji rodoljubni
dolžnosti in nalogi z narodno kranjsko klobaso. Sam občinski svetnik
g. Miroslav Urbas je poskrbel in v svoji tovarni poleg elektrarne v
Slomškovi ulici pripravil res klobase, ki jih lahko imenujemo višek
naše narodne umetnosti na polju gastronomije.«18
Z dobro mero pretiravanja in domišljije, bi lahko govorili o posebnem
žanru, podzvrsti publicističnega pisanja o kranjski klobasi:
»kranjsko-klobasarski hvalnici« – nekritičnem, bahavim, bogato
začinjenim opevanjem, čislanjem, slavljenjem kranjske klobase, močno
zabeljenim z narodnim ponosom. Namreč »v znamenju kranjske klobase in
neizogibnega cvička zatone vse, kar svet premore žlahtnega«: »Med
vzhodom in zapadom, severom in jugom, tako Jugoslavije kakor ostalega
sveta, prihaja svinjetina med ljudi. Najsibo kot gnjat,
obrajtanikremenatli, krvavice, jetrnice, kotleti, 'šintelpratli'.
Prekajena rebrca, pa razna vrsta pečenk – pajcek je povsod in vselej
dobrodošel krotilec lakote tistih, ki imajo zanj priznanja pod palcem.
Po odojku in čevapčičih je zaslovel naš orient, v znamenju kranjske
klobase in neizogibnega cvička zatone vse, kar svet premore žlahtnega.
Naši zapadni sosedi imajo makarone. Čehi svoje knedličke. Rusi svoj
boršč, Madžari paprikaš – toda kaj zmore svetovna gurmanska strast v
primeri s svinjetino, pobasano v čreva kranjske klobase! V poeziji
svinjskih dobrot se vtaplja vsa modrost in bog nas varuj, če bi
gospodinje utegnile prevarati trebušaste grdonje, da bi namesto
pujskov legle jajca!...«19Servirajmo še en primer hvalnice, ki sicer
pravi, da »kranjskim klobasam baje ni treba peti hvalnic«: »V Švici
občudujejo tuji gostje lepoto gorskih pokrajin, v Italiji umetnine, k
nam pa prihajajo občudovat — kranjske klobase, gnjati, piške, presno
maslo, pristne mlečne kifeljce in vabljive zemlje. / Gorska lepota
ljudi rada pahne v smrt, umetnost jih zaziblje v sanje, maslo, klobase
in gnjati pa lačne z zemljami in kifeljci dvigajo v nebesa. / Zato
tujci soglasno trdijo, da se živi v Jugoslaviji kakor v raju.«20A kot
nas pouči besedilo, ki sicer spregovori o proseni kaši, »[k]ranjskim
klobasam baje ni treba peti hvalnic«. Zakaj? Saj »se dobro blago samo
hvali«: »Marsikateri jedi bi bilo treba zapeti hvalnico; toda ne smete
takoj misliti na kakšne izredne poslastice. Tudi za jedi velja, da se
dobro blago samo hvali. Kranjskim klobasam baje ni treba peti
hvalnic.«21
No, ti slavospevi, ode, hvalnice kranjskim klobasam niso bili omejeni
le na vsemogoče žurnalistične in publicistične žanre. Najdemo jih tudi
v manj ambicioznih besedogradnjah. Recimo v reklamah, če se zadržimo
še malenkost pri že čislanim »občinskemu svetniku«, sicer lastniku
»obrata za izdelovanje in prodajo kranjskih klobas«, ki »je
najstarejši in starorenomiran in uživa tu in v inozemstvu kar
najboljši sloves«:
REKLAMA22
In če za hip skočimo iz močvirja še preko velike luže, kjer se
kranjske klobase nič manj ne bahajo:
REKLAMA
S slovesom kranjske klobase velja pitati tudi mlade, znanja željna
bitja. V Slovenski vadnici za meščanske šole se tako znajde v družbi
najbolj elitnih »slovenske reči« – jezika in literature: »8. vaja.
Tvorite iz besed v oklepajih svojilne pridevnike in ločite natančno
osebna (ali osebno rabljena) lastna imena od ostalih vrst lastnih
imen! / Dragoceni (Prešeren) rokopisi so se ob pesnikovi smrti
izgubili. Iz (Celovec) rokopisa spoznavamo stare jezikovne oblike. Kdo
je že razrešil (Župančič) Sto ugank? V šoli smo že čitali (Aškerc,
Gregorčič, Jenko, Vilhar in Vodnik) pesmi. Največ (Srbija) narodnih
pesmi proslavlja kraljeviča Marka. Okusno (Ljubljana) zelje in
(Kranjsko) klobase imata dober sloves.«23 In to nikakor ni edina
vloga, ki jo je kranjska klobasa odigrala v vadnicah. Slavne kranjske
klobase zasvetijo tudi v Slovenski vadnici za višje razrede osnovnih
šol in za meščanske šole: »8. vaja. a) Tvorite iz besed v oklepajih
svojilne pridevnike in ločite natančno osebna (ali osebno rabljena)
lastna imena od ostalih vrst lastnih imen! […] Okusno (Ljubljana)
zelje in (Kranjsko) klobase imata dober sloves.«24 Še bi lahko v
nedogled nadaljevali. A to je že slišana, glasna in bahava zgodba –
zgodba slovenskega »kulinaričnega šovinizma« – ko je zagledanost v
lastne kulinarične mojstrovine slepa ali celo nestrpna do mojstrovin
drugih.25 Kaj je torej tisto novo, kar ugrizne v »naš geniusloci«, »velevažen
faktor našega narodnega prestiža«, »višek naše narodne umetnosti na
polju gastronomije«?
SHS ali dravska klobasa
Gre sploh iskati razpoke v tej trdni konstrukciji narodno zamišljene
kranjske klobase? Ali če smo manj ambiciozni, je opaziti praske, na
tej bleščavi, z prekleto dobrim lepilom prilepljeni etiketi na
slovenski narod, kot lahko preberemo v besedilu, ki se sicer navdušuje
nad italijansko Zvezo proti preklinjanju: »Zveza proti preklinjanju.
Pred 13 leti je bila taka liga v Italiji ustanovljena. Da je bila
potrebna, vsak ve. Kajti Italijani so znani kot preklinjevavci najgrše
vrste. V čast Mussoliniju je treba priznati, da je sklenil ta madež
zbrisati s svojega naroda. Prizadevanja te lige, ki že delj časa
obstoji, je tudi s svojimi odredbami podprl. Kot ve poročati
vatikanski list 'Osservatore Romano', je ta liga dosegla lepe uspehe.
Še večje kot je prvotno nameravala. Odvadila je narod ne samo tistega
grdega preklinjevanja Boga, Marije in svetnikov, ampak tudi umazanega
govorjenja in raznih prostaških izrazov, ki so mu bili prej vsakdanja
zabela medsebojnega občevanja. Vspodbujeno po teh lepih uspehih je
rumunsko poslaništvo pri sv. stolici oz. njegov duhovni svetovavec
zaprosila za pravila te lige, da jo tudi v Rumuniji vpelje. In še
marsikje bi bila potrebna, ne najnazadnje pri Slovencih, zlasti v
povojni dobi. Kar so Italijani zavrgli, se je med našo mladino v
domovini razpaslo. Še svetovni sloves Marijinega naroda naj nam ti
podivjanci vzamejo, pa nam bodo ostale samo še kranjske klobase, po
katerih nas bo svet poznal.«26 Z Karlom Marxom bi rekli, da ta
»kranjska tradicija« – kranjska klobasa leži kakor mora na možganih
vseh živih, hm, Kranjcev:27»Na vsej zadevi je namreč najbolj zanimivo
to, da je Kranjsko vrag vzel – ne pa njenega patrona sv. Jožefa namreč
Še vedno praznuje vesoljna bivša Kranjska in ga praznuje kot deželnega
patrona; zakaj bi ga tudi sicer? Baje ni več niti cerkveni praznik.
Govorili bi tudi lahko o tradiciji potem takem. A govoriti moramo v
vseh pogledih, vsestransko oprezno, skrajno dostojno in ponižno
iskreno, kajti kranjska zamera je še večja kot ponos in čast,
tradicije so svete vsakemu pravovernemu Kranjcu. Zato pa naj bivši
Kranjci vidijo v vseh teh besedah le izraz najglobljega spoštovanja do
vsega, kar jim je sveto, ne izvkemši rdečih marel, »avfbiksov«,
kranjskih klobas in deželnega patrona.«28
A seveda kranjska klobasa ni in ne more biti neproblematična
kontinuiteta iste vsebine, ki bi se v času ohranjala v isti obliki.
Narodni kot seveda tudi drugi simboli so podvrženi zgodovinskosti
vsakokratnega nabora vsebin, ki se v danem trenutku izkažejo za
bistvene, pomembne, konstitutivne. Drugače rečeno, različni elementi
narodne identitete se ne spreminjajo sinhrono, nekateri so stabilnejši
od drugih. Od prve znane omembe kranjske klobase v slovenskem
časopisju leta 1849 pa do nastopa novega političnega sistema močno
zabeljenega z duhom revolucije leta 1945 je njeno simbolno mesto v
nacionalnem imaginariju ostalo stabilno in neomajno, bržkone bistveno
bolj kot pri drugih materialnih objektih označenih s slovenstvom.29 A
tudi neomajni, trdni nacionalni simboli kot je kranjska klobasa niso
povsem konzervirani v času – torej neodvisni od družbenih, kulturnih,
političnih, ekonomskih in še kakšnih sprememb.
No, pri tej velevažni klobasi, »velevaženemu faktorju našega narodnega
prestiža« lahko postne v novih časih problematično že njeno ime – v
časih »ko ni več Kranjcev« oziroma Kranjske, ko ta »izgubi svoje
pošteno staro ime« bi jo veljalo tudi drugače poimenovati. No vsaj
tako razmišlja pisec nekakšnega feljtona, ki čudaško razpreda o
»znamenitem jubileju« svojega sina Leva – o »sedemletnici svojih prvih
plenic« oziroma o sedmem rojstnem dnevu: »'Luštno' se mu zdi [Levu]
vse pod milini nebom. Po svoji čudi je sploh 'zadovoljni Kranjec'.
Oziroma ne vem, kako bi se mu reklo sedaj, ko ni več Kranjcev, nego je
stopila na mesto kranjske dežele ljubljanska oblast. Po ustavi bi
kazalo reči 'zadovoljni državljan kraljevine SHS izpod ljubljanske
oblasti'. Malo dolga je ta beseda. Tudi za kranjsko klobaso je
nerodno, ko izgubi svoje pošteno staro ime. Novo ime, kakršno bi ji
šlo po ustavi, je res predolgo posebno človeku, ki lačen pride v
gostilno in bi si jo rad hitro naročil. Jaz bi predlagal, da jo kratko
malo prekrstimo v SHS klobaso, da tako doprinesemo k ujedinjenju tudi
mi svojo žrtev in svoj delež in bo konec bridkim očitkom.«30 Tako
imenovano jugoslovansko vprašanje31je pustilo madež tudi na kranjski
klobasi. A ime tega »našega genuisalocija« ne zbada le unitaristične
volje, temveč moti tudi »patriotično uho« dravske banovine, kot beremo
v glosi Slovenskega naroda »Izpod sita in rešeta«, ki jo tokrat
objavljamo v celoti:»Ja, bittesehr, meineHerrschaft, nichtsistewig,
leidernichts. Radetzkega smo spravili na mestno pristavo, njegov
podstavek tudi. Nemškutarimo vsak dan manj in kmalu boš čutil
blagoadjen dih cesarsko-kraljevih časov samo še ob nedeljah in
praznikih na promenadi. Ob delavnikih in po mestu slišiš blaženo
nemščino komaj še na vsakem drugem vogalu. Napredujemo. Samo dosledni
nismo v svojemnapredku. 'HerzogtumKrain' smo zradirali z zemljevida,
na Kranjce in Štajerce se odkrito nočemo več deliti; te in podobne
spomenike smo vrgli med stare šaro, a podstavki nam še vedno stoje. /
Če smo že postali Slovenci ali prebivalci dravske banovine, nehajmo
vendar govoriti o kranjskih Janezih in kranjskih klobasah. To moti
patriotično uho. Bodimo dosledni in govorimo o slovenskih in dravskih
Janezih, o dravskih klobasah, o dravskih deželnih stanovih. Živeti je
treba z duhom časa! / Opomba uredništva: Ideja o dravskih Janezih je
izposojena.«32Novi časi so torej časi novih »konsolidacij« – tudi
»kuhinjskih«, kar pa lahko vsaj glede kranjske klobase pomeni
marsikaj. Kot beremo v nekakšnem potopisu, so konsolidacije lahko tudi
ponosno- oziroma skupnost-tvorne: »Kakor se konsolidirajo politične
zadeve, tako se konsolidira tudi naša kuhinja. K nam prihaja filovana
paprika in sarma, dol pa romajo slavne Urbasove klobase, ki delajo
čast poštenemu imenu kranjske klobase.«33 In če je kranjska klobasa
uporaba za takšne in drugačne »konsolidacije«, pride prav, kot dobro
vemo iz avstro-ogrske dobe,34 tudi v vsemogočih sporih. A novi časi
prinesejo nove težave, nove sovražnike in s tem tudi nove prehrambene
»tovariše«, kot beremo v članku »Živeli makaroni!«:»Civitafascizta
jako hvalevredno napreduje. Ker ne ve, kam bi s tisočletno kulturo, je
začela kultivirati naše onstran granic in jih je kulturno tako rekoč
razbremenila. Zdaj, ko je kultura pod streho, so se spravili fašisti
na makarone in jih kultivirali tako, da poneso slavo fašistovske
kulture širom okroglega sveta. / Naš Pepe, tisti, ki sedi v uredništvu
in opazuje kulturne fenomene, je dobil po radiju krasen eksemplar
najnovejšega izdelka fašistovske kulture makaronov. Izdelan je ta
makaron v Bologni in sicer v italijanski trobojnici. Tako je lepo
pisan in fleten, da kar sam sili v usta. Kdor ne verjame, si lahko
ogleda ta kulturni fenomen pri Pepetu brezplačno. Pepe pravi, da mi
Kranjci ne smemo zaostajati za makaronarji kar se tiče patrijotizma.
Zato bi kazalo izdelovati kranjske klobase v bodoče v slovenskih
barvah – belo-modro-rdeče prepleskane. Mesarji imajo besedo.«35 No,
tudi domnevni tovariši – bratski narodi znajo zavreti čustva Slovencev
v katerih, se seveda kuhajo tudi kranjske klobase: »Na nekvalificiran
način se zaletavajo zagrebški listi v Slovence v zvezi s sporom glede
morskega volka, ki je bilo o njem že vse dogovorjeno z ribiči, da ga
pripeljejo v Ljubljano. Golo naključje je pa naneslo, da je dobil
morskega volka Zagreb, ki ga navzlic vsem intervencijam in sklicevanju
na dogovor z ribiči ni hotel izpustiti iz rok. Končno so privlekli za
lase izgovor, da se morska pošast že razkraja in zagrebški mestni
fizikat je prepovedal prevoz morskega volka v Ljubljano. In namesto,
da bi zagrebški listi o tem molčali ali pa vsaj objektivno ugotovili,
da postopanje tistih, ki so imeli v rokah odločitev, ni bilo povsem
korektno, se zaletavajo v Slovence, češ, mar jim ni dosti atrakcij –
kranjske klobase, cviček in Triglav – še našega morskega psa hočejo.«36
In tudi »atrakcije«, po katerih Slovenci med bratskimi narodi slove,
lastnikom – torej narodu kranjske klobase lahko postanejo nadležne.
Jim, kot piscu članka z naslovom »Mož, ki pravi, da mu je 'Slovenija
prečitana knjiga'. Za kake tepce ima srbski pisec Drainac nas
Slovence« zlezejo vrh glave:»O Slovencih pravi [srbski pisec Drainac–
mož, ki pravi, da mu je 'Slovenija prečitana knjiga'], da so vsi enako
oblečeni. Vsi nosijo zelene klobuke, a v njihovih omarah najdeš dobre
kranjske klobase.«37 Sijaj kranjske klobase pa je včasih lahko tudi
moteč oziroma zleze vrh glave – sploh če z njim upravljajo »drugi«, ki
jim kranjska klobasa ne pripada. A tudi ta sijaj začne v obdobju prve
Jugoslavije manj sijajno sijati – kranjska klobasa začenja, sicer zelo
boječe, pridobivati vlogo označevalca za nekakšne »stare«, pretekle
čase. Tako v članku »Edina polžja farma pri nas« beremo: »Včasih smo
bili Slovenci mnenja, da sploh ni nič boljšega na svetu od naše
kranjske klobase. Če bi nam kdo omenil polžjo pečenko, bi se mu
smejali ali se, zgražali. Veliki narodi, kjer je tudi kuharska
umetnost bolj razvita, kakor pa pri nas, pa so polže že zdavnaj cenili
kot prvo vrstno delikateso. Pred vojno smo baje imeli v bivši
Jugoslaviji več gojišč polžev v Prekmurju in Bosni.«38Članek nam sicer
ne zaupa, kaj je v obdobju »edine polžje farme pri nas« bolje »od naše
kranjske klobase«. A vendarle čislanje kranjske klobase postavi v
pretekli čas in nasproti nekdanjemu »mnenju, da sploh ni nič boljšega
na svetu od naše kranjske klobase« previdno postavi »velike narode,
kjer je tudi kuharska umetnost bolj razvita, kakor pa pri nas«. Torej
čas je tudi za kaj novega, bržkone za kaj bolj kuharsko umetelnega, za
nekaj, kar se lahko postavi ob bok velikim narodom z razvito kuharsko
umetnostjo. Recimo? Za polžjo pečenko!
Kranjska klobasa torej začne sramežljivo postajati tudi simbol
preteklih dob in časov – označevalec, ki polno vzcveti v obdobju, ki
sledi prvi Jugoslaviji, v času navdahnjenemu z revolucijo, ko je
tradicijam namenjeno predvsem to, da se jih pozabi. A to je že zgodba
z drugim naslovom.39 Kranjska klobasa torej pripada več rodovom,
sodeluje v več tradicijah in deduje več zapuščin. Nikakor ni nujno, da
se iz tega zapletenega pripadanja, sodelovanja, dedovanja razvije
harmoničen, nekonflikten rezultat.
Če smo začeli z smrtjo in listom, papirjem zelo važnega pomena, pa s
tema dvema stvarema še zaključimo to z madeži kranjske klobase
popackano besedilo: »Moj pes je poginil. Huda nesreča me je zadela!
Ker vem, da sem ga s kranjskimi klobasami futral, ni mogoče, da bi od
tega poginil. Zato sem poklical živinozrdavnika, da pogleda, kaj je
bil vzrok. In je konstatiral. Da klobasa ni bila vzrok, pač pa papir,
v katerem je bila klobasa zavita. Pogledal ga je in videl, da je to
deklaracija JNS za volitve. No potem ni čuda!«40
S klobaso popackana zgodovina
Kaj se torej zgodi s kranjsko klobaso, ko zapusti ječo narodov in
zaživi v novi močni državi? Nič drastičnega ali še točenje: »No potem
ni čuda!« Kranjska klobasa je, ostane nekakšen stereotipni, povečini
neproblematiziranitopos. Besedil, ki bi problematizirali njeno
posvečeno, sveto, božansko naravo v obravnavanem obdobju ni veliko več
kot »polžjih farm pri nas«. Zdi se pravo bogoskrunstvo razglabljati o
nečednostih, antagonizmih, napakah kranjske klobase.
Seveda to ne pomeni, da je kranjska klobasa imuna na spremembe, da je
nekakšen kondenziran simbol, vedno uporaben, pri roki za podobne ali
celo enake namene in potrebe. Lopata zgodovine bo z naslednjim
obdobjem močno dregnila tudi v klobaso, »ki ji baje ni treba peti
hvalnic« – tako močno, da hvalnice skoraj povsem odpadejo z njene
bleščave fasade. Simbolna, kulturna zgodovina kranjske klobase ni
statična, ampak kontinuiran proces različnih apropriacij in neprestano
menjajočih se reprezentacij. Semiotični konzervativizem kranjske
klobase, ki smo mu bili priča v obdobju prve Jugoslavije, je bil
pravzaprav podlaga semiotičnemu dinamizmu »revolucionarnega« obdobja –
bila je teza za revolucionarno antitezo.
No, s tem ne trdimo, da je kulturna zgodovina hrane in prehranjevanja
ter drugih s hrano povezanih praks – v vseh svojih vlogah in oblačilih
– dekla politične zgodovine. Politična, časovna razmejevanja so iz
vidika kulturne zgodovine hrane in prehranjevanja pogosto, kot je
mojstrsko pokazal MassimoMontanari, arbitrarna.41 Kot smo okusili v
tem besedilu, simbolna vloga kranjske klobase ostane relativno
nespremenjena, neomajna tudi v novi državi – prvi Jugoslaviji. Nova
država ji ne obrne življenja na glavo, čeprav nikakor ni imuna na
vsemogoče dogodke in spremembe. Kranjska klobasa ni zastaran
identifikacijski element, temveč je živa, neprestana komunikacija.
Toda, kaj lahko sploh rečemo o teh večinoma časopisnih madežih
kranjske klobase v časih prve Jugoslavije?42 Da je imela kranjsko
klobasa pomembno mesto v reprodukciji nacionalne zavesti? Je kranjska
klobasa imela politični, narodotvorni potencial? No, predvsem ali
nedvomno je imela, je ohranila simbolni, označevalni potencial, bila
je izrazito označena reč, ki je lahko pritegnila zelo različne
(upo)rabe, bila je prikladna, pogosto pri roki za različne priložnosti
in potrebe, zelo pogosto za narodotvorne.
Bržkone takšen redukcionizem na simbolno, kulturno dimenzijo kranjske
klobase oziroma hrane diši po nadrealizmu, aroganci, cinizmu Marie
Antoniete, ki je lačnemu ljudstvu željnemu kruha svetovala potico. Nič
nismo namreč rekli o gospodarski, socialni, vsakodnevni vlogi kranjske
klobase. Zgodovina prehranjevanja prebivalstva na slovenskem v
obravnavanem obdobju je bila za večino udeležencev vendarle v prvi
vrsti zgodovina polnjenja želodcev. A hrana, prehranjevanje, kuhanje
in ostale s hrano povezane dejavnosti niso le zadeve tako imenovanih
»primarnih potreb«, so tudi stvari, kot smo se v tem besedilu trudili
pokazati, komunikacijske performativnosti. Hrana torej polni tako
želodce kot tudi želje, imaginacijo, jezik, identiteto, ideje in še
kaj. Kranjska klobasa torej Slovencev ni polnila le z kalorijami,
ampak tudi ali predvsem s ponosom.43 In prav ta kalorična zgodovina
polnjenja src in možganov s ponosom – ponosom kranjske klobase je
bržkone zredila Slovence v narod, ki bi sicer bil veliko bolj suh,
shiran in šibak. Smo sploh lahko prepričani, da bi slovenski narod gor
zrasel brez kranjske klobase? Bržkone bi veljalo zgodovino slovenskega
naroda napisati znova – na list popackan z madeži kranjske klobase.44
Viri in literatura
Časopisje in drugi viri
Cik-cak
Domoljub
Glas naroda
Jutro
Slovenec
Slovenski gospodar
Slovenski narod
Brinar, Josip, Slovenska vadnica za višje razrede osnovnih šol in za
meščanske šole: Vaje iz slovnice, pravopisa in spisja za višjo stopnjo.
Celje: Goričar & Leskovšek, 1923.
Brinar, Josip, Slovenska vadnica za meščanske šole. Vaje iz slovnice,
pravopisa in spisja. Celje: Franc Leskovšek, 1934.
Literatura
Ashley, Bob, Hollows, Joanne, Jones, Steve in Taylor, Ben,
FoodandCulturalStudies. London, New York: Routledge, 2004
Barthes, Roland, Užitek v tekstu / Variacije o pisavi. Ljubljana:
Študentska založba, 2013.
Burke, Peter, PopularCulture in Early Modern Europe. New York:
HarperandRaw, 1978.
Counihan, Carole, AroundtheTuscan Table: Food, Family, andGender in
Twentieth-century Florence. New York: Routledge, 2004.
Gabaccia, Donna, We are WhatWeEa. EthnicFoodandtheMakingofAmericans.
Cambridge itd.: Harvard UnivesityPress, 1998.
Firth, Raymond, Symbols. PrivateandPublic. New York:
CornellUniversityPress, 1973.
Jezernik, Božidar, Od vzpona nacije do nacionalizacije. Slovensko
meščanstvo: od vzpona nacije do nacionalizacije (1848-1948) (ur. Jože
Dežman, Jože Hudales in Božidar Jezernik). Celovec: Mohorjeva, 2008,
str. 17-66.
Kisban, Eszter, FromPeasantdish to NationalSymbol. An
EarlyDeliberateSymbol. EthnologiaEuropaea 19, 1989, str. 95-102.
Löfgren, Orvar: Thenationalizationofculture. EthnologiaEuropaea 19,
1989, str. 5-23.
Marx, Karl. Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta. Izbrana dela v
petih zvezkih. III zvezek. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1979, str.
445-574.
Mlekuž, Jernej, »Ostrupljanje s klobaso«. Nekaj ugrizov v klobčič
kranjske klobase in narodnega ponosa, zvit v slovenskem časopisju od
pomladi narodov do konca prve svetovne vojne. Zgodovina za vse 20,
2013, str. 30–41.
Mlekuž, Jernej, »Prelom s staro miselnostjo, da je gost zadovoljen, če
dobi kranjsko klobaso in liter vina«. Kontinuiteta in diskontinuiteta
pomenov kranjske klobase v socialistični Jugoslaviji. Etnolog, 2014, v
tisku.
Montanari, Massimo, Lakota in izobilje: Zgodovina prehranjevanja v
Evropi. Ljubljana: Založba *cf, 1998.
Mintz, W. Sidney, Sladkost in moč. Mesto sladkorja v moderni zgodovini.
Ljubljana: Založba *cf, 2010.
Nežmah, Bernard: Časopisna zgodovina novinarstva. Na Slovenskem med
letoma 1797-1789. Ljubljana: Študentska založba, 2012.
Niedermüller, Peter, NationalCulture: SymbolsandReality
(TheHungarianCase). EthnologiaEuropaea 19, 1989, str. 47-56.
Ohnuki-Tierney, Emiko, Rice as Self: JapaneseIdentitiesThrough Time.
Princeton, N. J: PrincetonUniversityPress, 1993.
Roy, Modhumita, Made in India. Eseji o razredu, spolu in kulturi.
Ljubljana: Založba *cf,
2010.
Vodopivec, Peter, Od Pohlinove slovnice do samostojen države.
Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja.
Ljubljana: Modrijan, 2006.
Zevnik, Luka in Stanković, Peter, Prilagajanja imigrantskih
jedilnikov. Transformacije prehranjevalnih vzorcev pri imigrantih iz
drugih nekdanjih jugoslovanskih republik v Sloveniji. Dve domovini /
TwoHomelands 30, 2010, str. 79-96.
1 Besedilo je delni rezultat projekta Zamišljena materialna kultura. O
širjenju nacionalizma v družbi materialne kulture (J6–4234).
2 Slovenski narod, 25. 7. 1934, Usodni dan pred 20 leti. Dan kasneje
lahko v Slovenskem narodu v »Dnevnih vesteh« najdemo tudi naslednjo
novico: »IjSpomini na pričetek svetovne vojne, namreč originalna
brzojavka, ki je z njo dobila tedanja ljubljanska komanda mesta
povelje za mobilizacijo in pa Franc Jožefova proklamacija vojne s
Srbijo, ki smo ju včeraj razstavili v izložbenem oknu Tiskovne zadruge
v Selcnburgovi ulici, vzbujajo med prebivalstvom tako veliko
zanimanje, da je bila pred izložbo včeraj ves čas prava gneča in tudi
danes se ljudje še tro pred oknom in z najrazličnejšimi, ne baš
laskavimi opazkami, čitajo oba usodna zgodovinska dokumenta, ki sta
predvsem naše kraje vrgla v največjo nesrečo. V brzojavko, ki je
pognala množice očetov, mož in sinov v smrt, njih svojce pa v bedo in
obup, je po prevratu okoliški gostilničar zavil kranjsko klobaso, da
je zgodovinski papir še danes ves rumen od masti. Tako klavrno je pač
minula mogočnost cesarja po milosti božji in apostolskega kralja ter
njegove »nedeljive« države, ki njeno nebogljeno potomko avstrijsko
republiko prav ob 20 obletnici pričetka vojne rušijo najbesnejše
revolucije, kar smo jih doživeli po prevratu, ki je nam prinesel
lastno močno državo. Zato sta pa oba razstavljena dokumenta najbolj
žalostnih dogodkov v zgodovini za nas tudi dokumenta veselja in
ponosa, saj sta bila tudi povod naše zmage in svobode.« (Slovenski
narod, 26. 7. 1934, Dnevne vesti. Iz Ljubljane)
3 Od tu dalje, ko zapišem Slovenci, nategovalci in častilci kranjske
klobase, mislim tudi na Slovenke, nategovalke in častilke kranjske
klobase. To seveda velja tudi za druga samostalniška poimenovanja v
vseh sklonih in številih ter za glagolske oblike, razen če ni drugače
pojasnjeno.
4 Statusna, razredna in druga dinamika jedi je dobro opisana v
številnih knjigah. Na temmestuomenimo le dve,
postreženetudislovenskemubralcu: juhamulligatawany (Roy, Made in India)
in sladkor (Mintz, Sladkost in moč).
Širšipregledspremembprehranjevalnihpraks v zelo
dolgemčasovnemlokupaponuja Montanari (Lakota in izobilje).
5 Prvo znana omemba kranjske klobase v slovenskem časopisju (z že
jasno nakazano narodotvorno vlogo) datira v leto 1949 (Mlekuž,
Ostrupljanje s klobaso, str. 33), torej v čas, ko je bila narodna
ideja med prebivalstvom še večini neznana in nerazumljiva – v čas, ko
so pisci v Kmetijskih in rokodelskih novicah, kot piše Božidar
Jezernik (Od vzpona nacije do nacionalizacije, str. 27-28) večkrat
pojasnjevali razliko med besedama narodno in nerodno. Kranjsko klobaso
bi na prvo žogo uvrstili v proces oblikovanja reprezentativne narodne
kulture oziroma proces vključevanja in preoblikovanja izbranih
elementov ljudske kulture za potrebe naroda in narodne kulture, ki je
v literaturi relativno dobro opisan (npr. Burke, PopularCulture in
Early Modern Europe; Niedermüller, NationalCulture idr.). Toda
podrobnejša analiza vstopanja kranjske klobase v narodni simbolizem bi
bržkone pokazala tudi nekatere pomembne specifike. A to je že tema za
drug naslov, ki je v nastajanju.
6 Študij, ki bi potrjevale zgornjo hipotezo ni. Gre za subjektivno
oceno po branju številnega časopisnega gradiva iz omenjenega obdobja.
Jedi in druge sestavine prehrane so bržkone zelo pripravne pri
izpričevanju nacionalnih oz. etničnih identitet, čeprav imamo o tej
prehranski pripravnosti ta potrebe naroda in narodnega relativno malo
poglobljenih študij (če naredimo brezglavo-ekspresen sprehod po
celinah severne poloble – za golaž na Madžarskem v 19. stoletju:
Kisban, FromPeasantdish to NationalSymbol, za ZDA na splošno:
Gabaccia, We are WhatWeEat, za riž na Japonskem: Ohnuki-Tierney, Rice
as Self).
7 Ko govorimo o uživanju v jeziku, ne moremo mimo Barthesovega dela
Užitek v tekstu, v katerem razlikuje med plaisir (v slo. prevodu
omenjenega dela užitek) in jouissance (v slo. prevodu naslada), ki ji
je francoska misel pod vplivom psihoanalize pripisovala veliko
pomembnost. Plaisir je, zelo svobodno in ekspresno servirano, povezan
z označevalnimi strukturami, ki omogočajo subjektu njegovo
prepoznavanje, jouissance pa prinaša pretres teh struktur.
8 Seznam študij, ki odkrivajo, na kakšne načine hrana definira in
vzpostavlja skupnosti in jih ločuje od drugih, je predolg pa tudi
prekompleksen, da bi ga lahko na tem mestu postregli. To vprašanje je
med drugim begalo v svojih »klasičnih« delih tudi številne družbene in
kulturne teoretike, na primer ThoirsteinaVeblena, GeoorgaSimmela, Mary
Douglas, Pierra Bourdieuja in še številne druge.
9Firth, Symbols, str. 356.
10 Glej Mlekuž, Ostrupljanje s klobaso.
11 Slovenec, 5. 11. 1939, Spomini na slovenski bataljon. Ob obletnici
premirja na romunskem bojišču.
12 Jutro, 5. 11. 1933, Na češkem vzhodu, v Pardubicah.
13 Slovenski narod, 25. 11. 1933, Izpod sita.
14 Slovenec, 19. 10. 1928, Franehet d'Esperey občuduje Gorenjsko.
15 Jutro, 26. 5. 1928, Izletniki.
16 Slovenski narod, 23. 2. 1933, Ljubezen do domovine.
17 Jutro, 4. 3. 1928.
18 Slovenski narod, 2. 3.1931, Bogato založena kuharska razstava.
19 Jutro, 5. 3. 1938, Po pustu v postu.
20Cik-cak, 1. 5. 1939, Za vse je svet dovolj bogat…
21 Jutro, 12. 6. 1943, Naša najstarejša jed – prosena kaša. V davnini
je bila obredna jed, a tudi dandanes je zelo cenjena.
22 Slovenec, 17. 4. 1935.
23 Brinar, Slovenska vadnica za meščanske šole.
24 Brinar, Slovenska vadnica za višje razrede osnovnih šol in za
meščanske šole.
25 Glej Mlekuž, Ostrupljanje s klobaso. »Kulinarični šovinizem« je
pojem, ki ga je za pri preučevanju toskanske prehrane servirala
CaroleCounihan, AroundtheTuscan Table.
26 Domoljub, 24. 3. 1937, Razno.
27Marx, Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta, str. 452. V originalu:
»Ljudje delajo svojo lastno zgodovino, toda ne delajo je, kakor bi se
njim zljubilo, ne delajo je v okoliščinah, ki so si jih sami izbrali,
temveč v okoliščinah, na kakršne so neposredno zadeli, kakršne so bile
dane in ustvarjene s tradicijo. Tradicija vseh mrtvih pokolenj leži
kakor mora na možganih vseh živih ljudi.«
28 Slovenski narod, 20. 3. 1931, Praznovanje bivšega deželnega
patrona.
29 Glej Mlekuž, Ostrupljanje s klobaso. Kot že rečeno, je to hipoteza,
subjektivna ocena, pogumno servirna po branju številnega časopisnega
gradiva iz omenjenega obdobja.
30 Slovenski narod, 1. 7. 1923 in Glas naroda, 19. 7.1923, Znameniti
jubilej.
31 Glej npr. Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države,
str. 162-176
32 Slovenski narod, 23. 6.1933, Izpod sita in rešeta.
33 Jutro, 22. 4. 1927, Naši kraji in ljudje. S pota.
34 Glej Mlekuž, Ostrupljanje s klobaso.
35 Slovenski narod, 21. 12. 1927, Živeli makaroni!
36 Slovenski narod, 10. 9. 1934, Dnevne vesti.
37 Slovenec, 21. 5. 1933, Mož, ki pravi, da mu je »Slovenija prečitana
knjiga«. Za kake tepce ima srbski pisec Drainac nas Slovence.
38 Slovenski narod, 19. 2. 1945), EDINA POLŽJA FARMA PRI NAS.
39 Glej Mlekuž, Ostrupljanje s klobaso.
40 Slovenski gospodar, 9. 9. 1936, Peter Rešetar rešetari.
41Montanari, Lakota in izobilje.
42 O časopisju v času prve Jugoslavije in nekaj tudi o pomenu
slovenskega časopisja pri razvoju narodne glej Nežmah, Časopisna
zgodovina novinarstva.
43 Analiza takoimenovanih nacionalnih jedilnikov namreč pogosto
pokaže, da so ti precej oddaljeni od dejanskih prehranjevalnih praks
ljudi (cf. Ashley in dr., FoodandCulturalStudies, str. 76-78; Zevnik
in Stanković, Prilagajanja imigrantskih jedilnikov) Seveda pa nekatere
študije kažejo na nasprotno, na primer riž med Japonci je tako
osnovna, vsakodnevna hrana kot tudi osrednji nacionalni kulinarični
simbol (Ohnuki-Tierney, Rice as Self).
44 Na koncu pa še nekakšno monty-pytonsko oglasno sporočilo, ki pa
drži, kot se kranjska klobasa drži mastnih madežev: takšen
kranjsko-klobasarski projekt v resnici obstoja – avtor tega besedila
znova piše slovensko zgodovino. Seveda skozi mastne madeže kranjske
klobase v slovenskem časopisju.
10