678 TEORIJA IN PRAKSA Let 41 34/2004 Maruša PUŠNIK

678 teorija in praksa let. 41, 3-4/2004 maruša pušnik* novičarsko upravljanje z javnim mnenjem povzetek. avtorica se loteva analize

678
TEORIJA IN PRAKSA let. 41, 3-4/2004
Maruša PUŠNIK*
NOVIČARSKO UPRAVLJANJE Z JAVNIM MNENJEM
Povzetek. Avtorica se loteva analize novinarskih prispevkov
z javnomnenjskimi glasovanji v slovenskih dnevnih časopisih
v obdobju od 1991 do 2003, da bi v njih razkrila oblastne
mehanizme, ki so v procesu nastajanja nove nacionalne
skupnosti postopoma kultivirali kolektivni spomin
Slovencev. Trdi, da je koreniti prelom med dvema nacionalnima
kontekstoma na Slovenskem v začetku devetdesetih let
tudi produkt prispevkov z javnomnenjskimi glasovanji, ki so
prek novinarskih tehnik selektivnega spominjanja in potiskanja
določenih informacij/tem v pozabo postopoma konstruirali
in določali konture slovenskega javnega mnenja.
Namesto da bi takšni novinarski prispevki pospeševali
demokratične prakse in sposobnosti državljanov za informirane
odločitve na osnovi dobrega razumevanja dogodkov
in poznavanja različnih mnenj, služijo predvsem reproduciranju
hegemonističnih državotvornih formacij.
Ključni pojmi: novinarski diskurz, javnomnenjska glasovanja,
slovenski dnevni tisk, kolektivni spomin, javno mnenje,
novinarske tehnike, boji za hegemonijo, nacionalna ideologija,
demokracija
Uvod
Cilj mojega dela ni le analizirati fenomen moči. Moj cilj je,
nasprotno, izdelati
zgodovino različnih načinov, na katere ljudje v naši kulturi postanejo
subjekti.
(Michel Foucault, 2000: 326)
Proučevanje vplivov medijev na občinstva oziroma na njihova mnenja in
vedÍnja je
narekovalo naravo raziskovanja medijev in komuniciranja že od samih
začetkov
akademskega zanimanja za to področje. Precejšnje število raziskovalnih
ur pri različnih
projektih analiziranja medijskih učinkov (prim. Katz, 2001: 9472)1 in
trume
raziskovalcev širom po svetu, ki želijo odkriti ali celo izmeriti moč
medijskega
diskurza, pričajo o tem, da je osrednje težišče v medijskih in
komunikacijskih študijah
še vedno povezano z zanimanjem o vplivu medijev na občinstva. Tudi
inter-
IZVIRNI
ZNANSTVENI
ČLANEK
* Maruša Pušnik, asistentka na Fakulteti za družbene vede, Univerza v
Ljubljani.
1 Katz našteva devet glavnih raziskovalnih paradigem in njihovih
raznorodnih bolj ali manj teoretskih
ozadij, ki so se oblikovala na področju raziskovanja učinkov medijev
(Katz, 2001: 9473-9476). Iz
tega je mogoče razbrati, da obstaja tudi vsaj devet različnih
pojmovanj koncepta moči, kar priča o bogati,
a kljub vsemu precej neuspešni zgodovini raziskovanja medijskih
učinkov, saj se je večina paradigem
problema lotevala zgolj na empiričen in ahistoričen način brez
teoretskega reflektiranja odnosov moči v
širšem kontekstu družbe.
es pričujočega članka je v raziskovanju odnosa med mehanizmi moči in
mediji
(novinarstvom). Izvira iz zanimanja za vlogo novičarskega diskurza pri
reproduciranju
tistih oblastnih odnosov v družbi, ki so na Slovenskem v devetdesetih
letih
prelomili z eno nacionalno tradicijo in izumili "novo" slovensko
tradicijo za potrebe
novonastale države - nacije.
Z namenom razkrivanja teh zastrtih oblastnih odnosov v družbi se
opiramo na
novinarske prispevke z javnomnenjskimi glasovanji. Ti prispevki so
namreč teren,
na katerem se nenehno odvijajo boji za prevlado vladajoče nacionalne
ideologije,
hkrati pa so tudi sredstvo za reproduciranje teh ideoloških
mehanizmov. Načine
odvijanja teh bojev in reprodukcije ideologije obravnavamo prek
analize izbire
tem v prispevkih z javnomnenjskimi glasovanji, da bi ugotovili, kako
so ti prispevki
vodili zamišljanje javnosti v novo skupnost oziroma okoli katerih tem
se je konstituirala
slovenska javnost.2 V članku poskušamo pokazati, kakšno vlogo so ti
novinarski prispevki imeli pri konstrukciji nacionalnega konsenza v
devetdesetih
letih, po odcepitvi Slovenije od Jugoslavije. Še posebej nas zanima,
kako so v letih
po osamosvojitvi Slovenije pomagali radikalno preobrniti nacionalni
diskurz in ga
premakniti od jugoslovanstva k slovenstvu, na kakšen način so torej
narekovali
genezo slovenskega javnega mnenja.
Članek predstavlja poskus izgradnje epistemološkega aparata, s katerim
je
mogoče tiste oblastne odnose, znotraj katerih novinarski diskurz
konstruira slovensko
javnost, razložiti bolje, kot je to uspelo dosedanjim raziskovalnim
tradicijam,
zasnovanim predvsem na zdravorazumskem prepričanju o moči medijev in
njihovem vplivu na javno mnenje. Ker tradicionalistični pristopi ne
uspejo razložiti
delovanja ideologije in jo pogosto samo reproducirajo, je ta članek
zagovor specifične
analize, ki razgrajuje načine reproduciranja ideologije znotraj
novinarskih
praks. Hkrati pa takšna analiza opozarja na potencialno sposobnost
novinarstva,
da stopi s stranpoti konformizma, homogeniziranja skupnosti in
podvrženosti eni
vladajoči ideologiji ter izkoristi svoje zmožnosti za razširjanje
emancipacijskih
potencialov v družbi.
Novinarski prispevki z javnomnenjskimi glasovanji kot orodje bojev za
hegemonijo
Naše temeljno vodilo je, da javnost ni izvorna entiteta, ampak je
diskurzivni
konstrukt. Povedano drugače, javnost ne obstaja že vnaprej kot
skupnost racionalnih
posameznikov in ni nespremenljiva. Nenehno se izgrajuje, novači
venomer
nove subjekte in druge hkrati izgublja, je fluidna in zaradi tega
izmuzljiva. Osnovni
Maruša PUŠNIK*
679
TEORIJA IN PRAKSA let. 41, 3-4/2004
2 Osredotocamo se le na izbiro tematik, ob tem pa bi lahko proucevali
tudi interpretativne okvire v teh
prispevkih, ki npr. prek strukture vpraöanj ali ponujenih odgovorov
zasidrajo pomene. Raziskovali bi
lahko tudi tehnologijo reprezentiranja javnomnenjskih glasovanj, torej
obliko teh prispevkov, ki so v
casopisih estetsko najbolj dodelani in bralcem nudijo specificno
ugodje ter tako preferirajo dolocene
pomene, in pa aparat ötevilskih reprezentacij, ki tem prispevkom
podeljuje videz znanstvenosti in objektivnosti.
Menimo, da bi se vpraöanja metodologije in tocnosti morala umakniti
vpraöanjem reprezentacije
in ideologije. Taköna oböirna analiza reprezentacijskih kod bi nam
pomagala öe globlje zakoraciti v
oblastna komunikacijska omreěja, ki so se s pomocjo prispevkov z
javnomnenjskimi glasovanji skovala v
razlicnih obdobjih.
pogoj za njen obstoj je komuniciranje, ki javnosti ne odraža, ko se
nanjo sklicuje
kot na vnaprej obstoječo (npr. "To meni slovenska javnost"), ampak jo
šele vsakič
znova konstruira. Javnost je tako proizvod delovanja raznovrstnih
diskurzov, eden
takih diskurzov pa je tudi novinarstvo. Slovenska javnost je torej
diskurzivna formacija,
ki jo gradijo tudi novinarski prispevki z javnomnenjskimi glasovanji.
V
vsaki diskurzivni formaciji pa se oblikuje mreža pravil, ki usmerja
diskurze in tako
kreira tudi mentalni diskurzivni dispozitiv te skupnosti (prim.
Foucault, 2000).
Tega bi lahko opisali kot prevladujoči način mišljenja oziroma
vednosti o neki stvari:
na primer vse, kar lahko pripadniki določene skupnosti vedo o svoji
kolektiviteti.
Subjekti te vednosti ne pridobivajo načrtno, ampak je njihov izbor
odvisen od
prevladujočih diskurzov, je situacijsko pogojen in zaradi tega pogosto
naključen. V
našem primeru je tak mentalni dispozitiv slovensko javno mnenje. Naša
prva teza
pravi, da je slovensko javno mnenje mentalna klima, ki vlada v
slovenski nacionalni
skupnosti in je učinek prepleta različnih oblastnih mehanizmov te
specifične
diskurzivne formacije.
Prispevki z javnomnenjskimi glasovanji artikulirajo moč oziroma
oblastne
mehanizme, prek katerih bralce postavijo na specifične subjektne
položaje in jim
povedo, kaj je mogoče vedeti oziroma misliti o reprezentiranih temah.
Gre namreč
za mikrooblastne mehanizme, ki se v komunikacijskih mrežah pletejo med
bralci
in temi prispevki, saj bralce podvržejo procesom, kjer nenehno
potekajo "boji za
hegemonijo" (Gramsci, 1974). Tu se pregnetejo njihova mnenja, odvija
se boj za resnico
in končno se izoblikuje specifičen režim resnice oziroma vednost, ki
pripoveduje
o slovenstvu kot o kategoriji, ki je naravna, v svojem prostoru že od
nekdaj
prisotna (oziroma vsaj od Karantanije naprej) z vsemi svojimi
lastnostmi in ki se je
v tisočletnem načrtnem boju končno dokopala do cilja - svoje lastne
države.
Skladno s tem pa bralci postanejo subjekti, ki živijo z vednostjo o
takšnem linearnem
razvoju slovenskega naroda in prek katerih se nato artikulira
slovensko javno
mnenje.
Naveza Gramsci - Foucault nam lahko pomaga kritično osvetliti vlogo,
ki jo
novinarstvo prevzema s predstavitvijo javnomnenjskih glasovanj v
sodobni družbi.
Strinjamo se, da bi novinarstvo z vsemi novimi komunikacijskimi
tehnologijami
lahko predstavljalo enega izmed osrednjih možnih prostorov za
politično participacijo
državljanov (prim. Hartley, 1999). Ker je celotna družba zgolj arena
bojev za
hegemonijo, bi v novinarskih bojih hegemonistični položaj lahko
zasedle tudi
opozicijske ideologije in s tem zamajale prevlado vladajoče ideologije
- trenutnega
državotvornega diskurza. Prav novinarske prakse, še posebej pa
prispevki z javnomnenjskimi
glasovanji bi lahko zaradi svoje razširjenosti predstavljali možnosti
za celo serijo novih političnih projektov, ki bi namesto služenja
univerzalističnim
oblastnim projektom sprožali in širili različne boje proti zatiranju
(Laclau, 2000).
V nadaljevanju bomo pokazali, kako bi ti prispevki lahko enakopravno
predstavili
množico različnih diskurzov oz. ideologij. Te bi bile tako postavljene
v enakovreden
položaj, v borbi novinarskih reprezentacij pa bi lahko katerakoli
izmed
njih prevzela hegemonistično vlogo. S tem bi se povečal emancipacijski
naboj
novinarskega dela. Vendar pa v sedanjem času prispevki z
javnomnenjskimi glasovanji
zaradi privilegiranja zgolj specifične vednosti oziroma dominantnih
mnenj,
Maruša PUŠNIK*
680
TEORIJA IN PRAKSA let. 41, 3-4/2004
ki izhajajo iz hegemonističnega državotvornega diskurza, ne morejo
biti dober
informator državljanov. Odtod izhaja naša druga teza, ki govori o
nekritičnosti
tovrstnega novinarskega diskurza v Sloveniji. Ta ni sposoben voditi v
demokratizacijo
družbe, saj se podredi ideološkim projektom partikularnega izbiranja
javnega
mnenja, zaradi česar potlači heterogenost mnenj oziroma zabriše vsa
alternativna
mnenja različnih skupin in (marginaliziranih) interesov v družbi, ki
nasprotujejo
prevladujočemu mnenjskemu toku državotvornega diskurza (npr. izbrisani
državljani
nekdanje SFRJ, homoseksualci, protiglobalistična gibanja, aktivisti,
ki se borijo
za emancipacijo priseljencev, itd.).
Na osnovi povedanega gre v pričujočem članku za epistemološko
premišljen
premik od klasičnih konceptov teorij javne sfere in demokratičnega
komuniciranja
h kulturni teoriji, v okrilju katere bomo koncept javnega mnenja
spojili s konceptoma
hegemonije in kolektivnega spomina. Šele to nam omogoča izvesti
diahrono
analizo oblikovanja občega konsenza o nacionalnih zadevah na osnovi
novičarskega upravljanja z javnim mnenjem. Številni teoretiki, ki se
lotevajo analize
kolektivnega spomina v medijski družbi, trdijo, da novičarske
reprezentacije ne
le pomagajo javnostim spominjati se lastne preteklosti, ampak celo
upravljajo z njihovim
spominskim repertoarjem in z dojemanjem sedanjosti (Zelizer, 1999;
Edgerton, 2001).
Naša tretja teza je, da prispevki z javnomnenjskimi glasovanji gradijo
slovenski
mentalni dispozitiv tako, da prek selektivne izbire informacij/tem v
kolektivni spomin
Slovencev vztrajno vsajajo specifično vednost. Prek novinarskih tehnik
selekcioniranja
informacij sprožajo procese oživljanja in pozabljanja določenih
dogodkov.
Na osnovi kolektivnega pomnjenja, ker je "družbeni miselni tok /.../
ponavadi
enako neviden kakor ozračje, ki ga dihamo" (Halbwachs, 2001: 40), pa
se stkejo
družbene vezi, ki so osnova vsake kolektivne volje. Ta je produkt
hegemonističnih
sistemov in vodi v konsenz, na osnovi katerega se iz selektivno
izbranih usedlin
spomina konstruira slovenska mentalna shema, saj je senso comune (obče
mnenje)
vedno zgodovinski produkt in je odraz trenutne koncepcije sveta (prim.
Gramsci, 1974: 348-361). Prispevki z javnomnenjskimi glasovanji s
selekcioniranjem
informacij pospešujejo homogenizacijske procese zamišljanja v enotno
nacionalno
skupnost, saj narekujejo, česa se je treba spominjati in kaj je treba
potisniti
v pozabo.
Naša četrta teza pravi, da so tovrstni novinarski prispevki v
devetdesetih letih
pretrgali kolektivni spomin tako, da radikalnega preloma med dvema
nacionalnima
zavestma ni bilo mogoče zaznati in se je še naprej ohranjal vtis
kontinuitete razvoja
slovenske nacije. Bralci so nadaljevali tam, kjer so se stvari
prekinile - pri odcepitvi
Slovenije od Jugoslavije, a so se tudi ob intenzivnem soočanju z
novinarskimi
reprezentacijami javnega mnenja prepričali (zbrisali iz spomina), da
se ni nič spremenilo,
in so verjeli v naravno danost kolektivnega obstoja. "Ta iluzija /.../
je omogočila
vsaj to, da so prešli iz ene etape v drugo, ne da bi se zdelo, da se
kolektivni
spomin trga" (Halbwachs, 2001: 89). Prav takšen trenutek
diskontinuitete, pretrganja
nacionalnih spominskih repertoarjev, ko se je rekonceptualizirala
nacionalna
zavest na Slovenskem in je morala v trenutku prekiniti s prejšnjo
tradicijo, bomo
proučili na primeru selektivne izbire tem v prispevkih z
javnomnenjskimi glasova-
Maruša PUŠNIK*
681
TEORIJA IN PRAKSA let. 41, 3-4/2004
nji v štirih glavnih slovenskih dnevnih časopisih (Delo, Dnevnik,
Večer in
Slovenske novice) od leta 1991 do 2003.3
Nacionalna agenda tem - discipliniranje spomina z javnomnenjskimi
glasovanji
Pri pregledu vseh prispevkov z javnomnenjskimi glasovanji (teh je 943)
smo
ugotovili, da jih skoraj polovica (409) upoveduje teme, povezane s
konstruiranjem
nove nacionalne skupnosti. Naštejmo jih le nekaj: občutek ogroženosti
in oborožena
agresija na Slovenijo, osamosvojitev, sprememba imen ulic in parkov,
odnos
do ostalih republik bivše Jugoslavije, podobnost Slovenije Avstriji,
priseljenci iz
republik bivše Jugoslavije, zahodne vrednote v Sloveniji, slovenska
vojska, nacionalni
simboli, Slovenija v mednarodni skupnosti - EU, Nato in OZN, meja s
Hrvaško, pomembni Slovenci, politika za blagor naroda, Slovenija proti
balkanizaciji,
Slovenija kot turistična dežela, odprava dvojnega državljanstva,
potreba po
povečanju rodnosti, slovenski nacionalni interesi, odnos do skupne
jugoslovanske
preteklosti, prepoved nakupa slovenske zemlje tujcem, Avnoj in
slovenska državnost,
vizumi za državljane BIH, prebežniki v Sloveniji, uvedba evra itd.
Proučili bomo, kako so ta tematska omrežja - izbrana v procesu
novinarske
selekcije tem/dogodkov - sodelovala pri konstrukciji nacionalnega
spomina in
kako so se izoblikovali specifični načini nacionalnega mišljenja ter
nacionalni subjekti.
Pri tem nam je v pomoč ugotovitev raziskovalcev iz sedemdesetih let,
ki se
izkaže za zelo primerno pri študiju procesa oblikovanja političnega
konsenza, in
sicer da mediji določajo prioritete za občinstva: "Bralci iz količine
informacij v
novičarski zgodbi in iz njenega položaja [v mediju] izvejo ne le o
določenih temah,
ampak tudi o tem, koliko pozornosti tem temam posvetiti" (McCombs in
Shaw,
1995: 153).
In zakaj smo si izbrali prav novinarske prispevke z javnomnenjskimi
glasovanji?
Ti prispevki so prek reprezentacije rezultatov javnomnenjskih
glasovanj
postavljali ključna vprašanja za slovensko družbo v devetdesetih letih
in jih hkrati
delali pomembna nacionalna vprašanja. Javnomnenjska glasovanja namreč
delujejo
tako, da se anketirance sprašuje o tistih temah, ki so trenutno
pomembne oziroma
aktualne v družbi (prim. Splichal, 1997: 319 in 330). Že s tem, ko so
bile omenjene
teme v novinarskem diskurzu obdelane kot javnomnenjska glasovanja, jim
je bil zaradi videza znanstvenosti in objektivnosti glasovanj pripisan
status
pomembnosti.4 Takšen prispevek ima zato tudi visoko novičarsko
vrednost in tako
"postane najbolj kulturno in politično značilen v konstruiranju /.../
konsenza"
(Lewis, 2001: 33).
V tem pa se kaže moč teh prispevkov oziroma vpliv, ki ga imajo na
celotno
novičarsko produkcijo, saj rezultati in interpretacije teh glasovanj
narekujejo agen-
Maruša PUŠNIK*
682
TEORIJA IN PRAKSA let. 41, 3-4/2004
3 Omenjeni casniki predstavljajo ne le nacionalne dnevnike z najvecjo
naklado (Delo s pribliěno
93.000 izvodi na dan), ampak sodijo tudi med najbolj brane casopise na
Slovenskem (branost Slovenskih
novic od leta 1991 naraöca in se giblje okrog 352.000 bralcev na izvod
casopisa) (Mediana, 2001: 22-24).
Nadzorujejo 90 % slovenskega dnevnega casopisnega trga in zavzemajo
pomembno mesto v areni medijske
ponudbe, torej imajo zelo pomembno vlogo pri konstruiranju nacionalne
realnosti.
do tem novinarske produkcije oziroma še več, z vstopom v javni diskurz
sploh
omogočajo debate v javnem prostoru. Zaradi količine prostora, ki so ga
ti prispevki
zasedli v časopisih, zaradi "elitnega" mesta objave (npr. napovedi na
prvi strani)
in zaradi sinergijskega delovanja (te teme so bile obdelane tudi v
drugih novinarskih
žanrih) so zasedli pomembno mesto v vsakdanjih življenjih ljudi.
Določali so
nacionalno agendo tem in narekovali, o katerih temah sploh velja
izostriti mnenje
in katere je bolje čim prej pozabiti. Za primer navedimo nenadni
porast anket o
podobnosti Slovenije Avstriji in o njenem približevanju Avstriji ter o
moči slovenske
vojske leta 1991 in ponovno leta 1994. Ti temi sta se nato pojavljali
v vseh časopisih
in tudi v ostalih medijih, postali pa sta celo osrednji predmet javnih
debat in
tisti referenčni točki, ki sta prek novinarskih reprezentacij javnega
mnenja zasedli
osrednje mesto pri diferenciaciji Slovenije od Jugoslavije. Ravno
zaradi svojega
medbesedilnega obstoja so te teme zavzele pomembno mesto v kolektivnem
spominu
Slovencev. Prispevki z javnomnenjskimi glasovanji so jih namreč
lansirali v
raznovrstne oblike kroženja v medijih, zaradi česar se je kasneje
pogosto izgubil
prvotni posebni pomen vsake teme in so vse postale le še označevalec
splošnosti
(npr. od prvotnih rezultatov javnomnenjskih glasovanj o čimprejšnji
postavitvi
meje v Piranskem zalivu ali o nujnosti izterjave hrvaških dolgov v
zvezi z Jedrsko
elektrarno Krško do splošne podobe o Hrvaški kot največji grožnji
Sloveniji).
Prek izbire tem v prispevkih z javnomnenjskimi glasovanji se je
slovenstvo
redefiniralo na dveh oseh: navznoter, kjer so se oblikovale
značilnosti enotne
skupnosti, in navzven, kjer so se definirale njene meje in njeni
tujci. Na osi navzven
leta 1991 tako opažamo nenaden porast anket o radikalni drugačnosti
Slovenije od
Jugoslavije in o grožnjah, ki Sloveniji pretijo z Balkana. Bralce so
ti prispevki prek
reprezentacij mnenj Slovencev povezovali v novonastalo skupnost na
osnovi
občutkov ogroženosti, strahu in tesnobe (kot kažejo že naslovi
prispevkov z javnomnenjskimi
glasovanji oziroma vprašanja, ki so jih zastavljali anketirancem:
Strah pred posledicami, Kako varne se počutite?, Državljanske vojne
(še) ni, Kako
zagotoviti nacionalno varnost?, Proti balkanizaciji, Nevarna
Jugoslavija, Kaj
ogroža našo varnost? itd.). Prispevki z javnomnenjskimi glasovanji so
oblikovali
zelo zaprt in izolacionistično naravnan slovenski mentalni dispozitiv,
saj so neneh-
Maruša PUŠNIK*
683
TEORIJA IN PRAKSA let. 41, 3-4/2004
4 Poudariti želimo, da se v teh prispevkih novicarske zgodbe
oblikujejo le na osnovi rezultatov
javnomnenjskih glasovanj, ne glede na to, ali so izvajalci teh anket
medijske hiöe ali pa so rezultati zgolj
povzeti. Ugotavljamo, da v obdobju od 1991 do 2003 vecji delež
predstavljajo tista javnomnenjska glasovanja,
katerih izvajalci oziroma narocniki so bile casopisne hiöe. Te imajo
bodisi svoje inötitute za
raziskovanje javnega mnenja (npr. Delo Stik, Dnevnikova raziskovalna
skupina) bodisi imajo pogodbe z
zasebnimi agencijami za tržne, medijske in družbene raziskave, ki
zanje po narocilu izvajajo anketiranje
(npr. Ninamedia, SPEM, RM Plus itd.). Vse to prica o pomembnosti, ki
jo mediji pripisujejo javnomnenjskemu
glasovanju. Manjöi delež pa predstavljajo glasovanja, katerih
rezultate casopisne hiöe zgolj
povzemajo od drugih izvajalcev javnomnenjskih glasovanj in ne
sodelujejo pri njihovi pripravi (npr. od
akademskih institucij, kot je Center za raziskovanje javnega mnenja in
množicnih komunikacij na FDV,
ali od neodvisnih organizacij, ki skrbijo za javne arhive oz. za
državno banko statisticnih podatkov, kot
je Statisticni urad RS). S tem želimo tudi opozoriti, da gre za vrsto
javnomnenjskega raziskovanja, ki se je
trdno usidrala v novinarskih praksah in ki deloma deluje po svojih
pravilih. Omenimo zgolj primer poöiljanja
glasovnic ali telefonskega glasovanja, kjer anketiranci sami oddajo
svoj glas (glej Splichal, 1997: 333,
kjer govori o psevdoglasovanjih, ki temeljijo na samoselekciji
anketirancev).
no konstruirali meje drugosti, kar se je kazalo v izbranih vprašanjih
in v ponujenih
odgovorih, ki so nakazovali in privilegirali državotvorna
konformistična mnenja.
To se je dogajalo bodisi eksplicitno ob temah o beguncih in tujcih
nasploh v
Sloveniji (npr. Najprej skrb za naše - Se strinjate s takšnim
urejanjem zaposlovanja
tujcev?, Begunec sem, begunec tja, Slovenska javnost o nestrpnosti -
Slovenci o
sebi menimo, da smo kar strpni do drugih in drugačnih, Solidarni z
odporom
proti beguncem - Večina Slovencev se počuti ogrožena) bodisi ob tistih
temah, ki so
na implicitni ravni govorile o morebitnem ogrožanju nacionalnega
konsenza (kot
so npr. že naslovi izražali rezultate večinskega mnenja anketirancev:
Javnost zelo
nenaklonjena dvojnemu državljanstvu, Svoje zemlje ne damo, Za prepoved
nakupa
nepremičnin tujcem, Za blagor očetnjave naj puška govori, Ljubši so
jim domači
delodajalci).
Pri izbiri tem je pomenljivo tudi kreiranje sovražnika Slovenije, ki
se je v teh prispevkih
od leta 1991 do 2003 vseskozi spreminjal. V reprezentacijah javnega
mnenja
je bila npr. Hrvaška na začetku devetdesetih predstavljana kot tesna
zaveznica
Slovenije. Nenehno prikazovanje pozitivnih mnenj Slovencev o Hrvaški
in kasneje
sočutja do nje je Hrvaško v tistem času umeščalo celo znotraj okvirov
slovenskega
nacionalnega univerzuma (kar se je npr. kazalo v reprezentacijah
javnega mnenja
kot Slovenija se bo ločila sama ali s Hrvaško in v tem, da je bila
južna meja
sprva predstavljena kot zgolj simbolična - Ali vas je presenetil režim
na južni
meji?). Postopoma pa se je sredi devetdesetih začel krepiti diskurz o
Hrvatih kot
etničnih drugih, kar se na ravni teh novinarskih prispevkov kaže kot
ohlajevanje
odnosov med sosedama, potreba po začrtanju meje zaradi mednarodnih
zahtev,
neskladnosti s slovenskimi nacionalnimi interesi. V drugi polovici
devetdesetih se
je diskurz o Hrvaški korenito preobrnil in ta je postala ne le
sovražnica, ampak tudi
največja grožnja Sloveniji, kar se je na ravni reprezentacij
rezultatov javnomnenjskih
glasovanj odražalo kot konfliktni odnosi med državama, hrvaške grožnje
slovenskim
nacionalnim interesom, hrvaški pohlepi po slovenski zemlji itd.
Reprezentacije rezultatov javnomnenjskih glasovanj so tako pomagale
upravljati
s podobami o "nas Slovencih" in o "naših drugih". Po drugi strani pa
so prav
pogoste reprezentacije mnenj o podobnosti Slovenije Evropi in Zahodu
že pred
osamosvojitvijo Slovenije in tudi po njej imele eno izmed
odločilnejših vlog pri
kultiviranju nacionalnega spomina (npr. prispevki, ki so zgodbe
gradili le na večinskem
mnenju anketirancev in to prikazovali kot obče slovensko mnenje:
Javnost
o zbliževanju z Avstrijo, Slovenija naj se prilagodi evropskim
razvojnim trendom,
Slovenci so za vstop v EU, Za Evropo in boljše življenje, Slovenija
kot Avstrija, Velika
večina je za vstop v Nato, Slovenija gre proti Evropi). Ti novinarski
prispevki so slovensko
javno mnenje obrnili radikalno stran od Jugoslavije, praznino, ki je
nastala
po tem, pa so zapolnili z naslonitvijo na zahodnoevropski svet (že
leta 1992 so se
pojavile ankete o vstopu Slovenije v EU, Nato, o zahodnih vrednotah
itd.), kar je
omogočilo premik v kolektivni nacionalni zavesti, ki je v svoj okvir
integrirala zavedanje
o evropskosti slovenske nacije.
Na osi navznoter pa v prispevkih z javnomnenjskimi glasovanji opažamo
teme,
ki so postavljale konsenz o "domačih" zadevah. Takoj po osamosvojitvi
so bile v
ospredju reprezentacije rezultatov številnih javnomnenjskih glasovanj
o novih
Maruša PUŠNIK*
684
TEORIJA IN PRAKSA let. 41, 3-4/2004
nacionalnih simbolih in praksah, o slovenski zgodovini, o pomembnih
Slovencih
itd., na osnovi česar se je postopoma doseglo soglašanje bralcev z
novonastalo slovensko
tradicijo za nove namene (o čemer pričajo raznovrstni prispevki, ki so
prek
reprezentiranja enotnega mnenja Slovencev kreirali konsenz glede
številnih zadev:
Večina Slovencev za 25. junij, Dežela turizma smo, Bolj tuj od tujega
jezika - hrvaščina/
srbščina v slovenski osnovni šoli, Javnost ni naklonjena paradi -
Večina je za
proslavo zmage nad fašizmom v duhu sprave, Danes po sledeh Avnoja -
Avnoj
eden od temeljev slovenske državnosti, Kateri je šport številka 1 v
Sloveniji?,
Slovenska osebnost v tem stoletju ni politik - Leon Štukelj itd.). Pri
vsem tem ima
pomembno vlogo mehanizem "spravljanja stvari v govor" (Foucault, 2001:
169-
173), v našem primeru spravljanje diskurza slovenstva v govor, s čimer
se disciplinira
miselnost ljudi. To je oblastni mehanizem, ki prek ponavljajočega se
reprezentiranja
enotnega mnenja o določenih zadevah disciplinira nacionalne subjekte,
kaj
in kako misliti.
Kljub navidezni raznovrstnosti tem analiza razkrije, da je v ozadju
vseh zgolj en
skupni tematski imenovalec, in sicer slovenstvo - slovenska
državotvornost, ki je
omogočil korenit prelom s prejšnjo nacionalno tradicijo in dal ljudem
vednost, s
katero so se lahko zamislili v novo nacionalno skupnost. Znotraj te
skupne tematske
dimenzije se največ anket v časopisih navezuje na temo odmika od
Jugoslavije
in Balkana (o oboroženi agresiji, meji s Hrvaško, brezobzirnosti
beguncev v
Sloveniji, strpnosti Slovencev, odnosu do preteklosti itd.) ter temo
premika k
Evropi in Zahodu (o navezavi na Avstrijo, zahodnih vrednotah, vstopu
Slovenije v
Nato in EU, njeni vlogi v mednarodni politiki itd.). Prispevki z
javnomnenjskimi
glasovanji so tako "našo skupnost" od začetka devetdesetih naprej
postopoma
popolnoma redefinirali. Na implicitni ravni so se prek izbora vprašanj
in tem
pojavljali nacionalistično hujskaški diskurzi za Evropo in proti
Jugoslaviji, kar se je
kazalo bodisi v popolni odsotnosti tem o Jugoslaviji bodisi v
zoperstavljanju
Jugoslaviji in vsemu, kar je z njo povezano.
Ti prispevki so ponavadi že v naslovu ubesedili prevladujoče mnenje in
tako
bralcem ponudili interpretativni okvir, ki jih je podvrgel specifičnim
subjektnim
položajem po načelu poziva k nacionalni odgovornosti. Z najbolj
vidnega mesta v
časopisu so z velikimi črkami klicali "Hej, ti, to meni večina nas
Slovencev", s čimer
so bralce na jezikovni/kulturni ravni interpelirali v slovensko
skupnost. Prek pogoste
rabe besed, kot so javnost, Slovenci, slovenski narod, javno mnenje,
slovenska
javnost, ki nekaj pričakuje, izraža, pravi, je mnenja, v naslovih se
je oblikovalo obče
strinjanje o določeni temi, saj so prispevki bralcem dajali občutek,
da sami izražajo
ta mnenja in da so del te množice. Novinarski prispevki z
javnomnenjskimi glasovanji
so nacionalne subjekte konstruirali na novo brez tistih spominov, ki
niso
sovpadali s porajajočo se slovensko kolektivno zavestjo, in so od
podobe skupne
jugoslovanske preteklosti obdržali bore malo.
Novičarska politika mnenj in gospostvo ene ideologije
Če si pri razčlenjevanju diskurza slovenstva v teh novinarskih
prispevkih metodološko
pomagamo z Laclauovim (Laclau, 2000: 302-303) modelom diskurza kot
Maruša PUŠNIK*
685
TEORIJA IN PRAKSA let. 41, 3-4/2004
"verige ekvivalenc", lahko vidimo, da je slovenstvo na prelomu iz
osemdesetih v
devetdeseta leta postalo "plavajoči označevalec" brez trdno
zasidranega pomena
(prim. Laclau, 2000: 305). Ob razpadu Jugoslavije se je ob trčenju več
opozicijskih
diskurzov zamajala prej trdna veriga slovenstva - tisto, kar je
slovenstvo predstavljalo
znotraj Jugoslavije. Prav prispevki z javnomnenjskimi glasovanji so
pri ponovnem
zasidranju tega plavajočega označevalca imeli pomembno vlogo, saj so
slovenstvo
po razpadu Jugoslavije intenzivno napolnjevali z novimi pomeni. Prek
izbora tem in vprašanj so pomen slovenstva utrjevali na posebnih
točkah - vozliščih,
saj je prej cela vrsta označevalcev le plavala znotraj polja
diskurzivnega/slovenstva,
ker so bili njihovi pomeni zamajani. Tako ni bilo jasno, kakšna je
slovenska
zgodovina, kaj od tistega, kar je bilo jugoslovanstvu skupnega, je
slovensko, kdo so
"naši" tujci itd., in z vnosom "vladajočega označevalca" - diskurza
slovenskega državotvorja
- v to razbito verigo se je zmeda plavajočih označevalcev uredila
(prim.
Laclau, 2000: 302-305). Ti prispevki so za nazaj konstruirali pomene
plavajočih
označevalcev in na vozliščih utrdili identiteto slovenstva, njegovi
subjekti pa so
dobili predstavo, da je tako že od vekomaj.
Osnovno tematsko dimenzijo, slovenstvo, sta torej v prispevkih z
javnomnenjskimi
glasovanji s pomeni napolnjevala dva diskurza. To sta domačijski
diskurz, ki
je navznoter kreiral značilnosti enotne slovenske skupnosti, in
diskurz o tujstvu, ki
je definiral meje slovenstva in tujce. Po razpadu Jugoslavije sta si v
novinarskih bitkah
izborila hegemonstični položaj novega državotvornega diskurza, na
osnovi
katerega so ti prispevki pomagali oblikovati enotno nacionalno zavest.
Slovenstvo
je postalo osnovni element v verigi ekvivalenc, v katero so prispevki
z javnomnenjskimi
glasovanji postopoma dodajali nove ekvivalente in slovenstvo
zapolnjevali z
novimi pomeni. Plavajoči označevalec, slovenstvo, so usmerili skozi
domačijski
diskurz in diskurz o tujstvu, zaradi česar se je utrdil njegov pomen
enotne skupnosti
z jasno določenimi mejami. To so storili z dodajanjem ekvivalenc
verigi prek
izbora tem, kot npr. vprašanja o južni meji in Hrvatih, o priseljencih
iz drugih republik
bivše Jugoslavije, o lastni tradiciji, o vstopu Slovenije v EU itd.
Vse te teme oziroma
ekvivalenti verige, ki predstavljajo pojme - npr. strpnost Slovencev,
športni
značaj, ogroženost zaradi tujcev, evropska nacija, potreba po
povečanju rodnosti,
lipa itd. -, nosijo enak pomen, in sicer pomen večnosti in naravne
danosti slovenstva.
Slika 1: Veriga ekvivalenc oz. komunikacijsko (oblastno) omrežje, ki
prek časopisnih
reprezentacij javnomnenjskih glasovanj (re)producira slovensko javno
mne-
Maruša PUŠNIK*
686
TEORIJA IN PRAKSA let. 41, 3-4/2004
nje
Prispevki z javnomnenjskimi glasovanji konstruirajo slovenski mentalni
dispozitiv
tako, da prek določanja nacionalne agende tem nenehno daljšajo in
zapolnjujejo
to verigo ekvivalenc. Slovenstvo je tako vedno manj povezano z vsakim
posamičnim
ekvivalentom verige in postaja označevalec univerzalnosti. Izpraznilo
se je
do te mere, da sedaj v prvi vrsti predstavlja nebalkanstvo,
civiliziranost oziroma
zahodnoevropskost. Z drugimi besedami, v procesu novičarskega
označevanja
prek javnomnenjskih glasovanj je slovenstvo postalo "prazni
označevalec" (Laclau,
2000: 305), prispevki z javnomnenjskimi glasovanji pa v funkciji
državotvornih
diskurzov nenehno ohranjajo praznost tega označevalca oziroma njegovo
stabilnost.
Na ta način vzdržujejo pomen slovenske državotvornosti in
preprečujejo, da
bi to verigo prekinili opozicijski diskurzi, ki bi slovenstvo lahko
transformirali v
plavajoči označevalec (kot smo prikazali, da se je zgodilo v primeru
razpada
Jugoslavije) in bi vzpostavili novo verigo ekvivalenc. Takšno
novinarstvo pod krinko
objektivnega reprezentiranja javnega mnenja upravlja z mnenji
posameznikov
tako, da vzpostavlja gospostvo ene ideologije, hkrati pa vsem ostalim
alternativnim
mnenjem preprečuje, da bi razbila samoumevnost prevlade te ideologije
in omogočila
drugačen pogled.
Sklep
Moj namen ni ukvarjati se s problemom resnice, ampak s problemom
pripovedovalca
resnice oziroma s problemom pripovedovanja resnice kot dejavnosti.
(Michel Foucault, 2001: 5)
Prispevki z javnomnenjskimi glasovanji so aktivno sooblikovali
slovensko nacionalno
zavest in reproducirali državotvorne diskurze. Zatorej niso delovali
zgolj
kot nevtralne institucije, ampak kot institucije, ki so vpete v vzorce
danega družbenega
sistema z namenom reproduciranja obstoječih oblastnih odnosov (prim.
Hall, 1982; Bourdieu, 1979). Javnomnenjska glasovanja tako niso
predstavljala
obstoječega slovenskega javnega mnenja, ampak so ga šele konstruirala.
Novinarski diskurz jih je pod pretvezo objektivnega in znanstvenega
predstavljanja
mnenj Slovencev, češ da ta glasovanja zadoščajo znanstvenim kriterijem
metodološke
veljavnosti in statistične zanesljivosti, uporabil kot sredstvo za
legitimacijo
svoje nekritične govorice, saj je s sklicevanjem na ljudski glas
prikril pomanjkanje
lastnega kritičnega reflektiranja dogodkov. Ideološko je bilo tako
prikazano kot
znanstveno, saj so bile novičarske zgodbe oblikovane samo na osnovi
rezultatov
anket, ne pa tudi na osnovi kritične obravnave in preiskovanja
(aktualnega) družbenega
dogajanja. Tudi po Lewisu so takšni prispevki pomembni "natanko zato,
ker so prej ideološki kot 'znanstveni' instrumenti" (Lewis, 2001: x).
Ker je obdobje Lazarsfeldovega/Berelsonovega pojmovanja minimalnih
učinkov
medijev končno mimo, ker je očitno, da so mediji vseprisotni, in ker
je tudi
akademski sferi postalo jasno, da imajo mediji pomembno vlogo v
vsakdanjem
življenju ljudi (prim. Lewis, 2001: 82), je pred nami naloga, da
skrajno dosledno
proučimo delovanje ideoloških mehanizmov v medijih. Šele teoretsko
informirana
Maruša PUŠNIK*
687
TEORIJA IN PRAKSA let. 41, 3-4/2004
analiza ideoloških učinkov medijev bi lahko pripeljala do
demokratizacije medijev
in novinarstva ter povečala njuno emancipacijsko vlogo v družbi.
Dekonstrukcija
verige ekvivalenc (ali povedano drugače, analiza ideoloških mehanizmov
v medijih)
nam zato pomaga pokazati ne le ideološki značaj prispevkov z
javnomnenjskimi
glasovanji, ampak tudi morebitne revolucionarne potenciale takega
novinarstva.
Ker verige ekvivalenc niso trdno usidrane in ker ni že vnaprej
določeno, katere
hegemonistične diskurze bodo mediji reproducirali, ampak se bitke za
prevladujočo
ideologijo šele bijejo, bi lahko prispevki z javnomnenjskimi
glasovanji
postali demokratična sfera. Če bi namreč začeli razbijati te verige in
bi prek reprezentacij
opozicijskih ali celo disidentskih mnenj zamajali prazne označevalce,
ki
na primer porajajo slovenski nacionalizem, bi se tako z njihovo
pomočjo za hegemonistično
vladavino lahko borile nove ideologije.
Kot opažamo, pa so prispevki z javnomnenjskimi glasovanji v
obravnavanih
slovenskih dnevnikih podvrženi državotvornim diskurzom in v nenehni
bitki za
hegemonijo privilegirajo zgolj dominantna (državotvorna) mnenja in
pomene, ki
napolnjujejo verigo ekvivalenc slovenstva. Takšno nekritično
novinarstvo ni sposobno
sprevideti, da zapada le eni ideologiji, saj številnim mnenjem v
družbi sploh
ne da priložnosti, da bi se predstavila. Bralcem namreč ponuja - ko
jim daje občutek,
da tudi sami izražajo mnenja v javnem novinarskem prostoru - zgolj
iluzijo
demokracije, v resnici pa v funkciji oblastnih državotvornih diskurzov
upravlja z
njihovimi mnenji in ta mnenja sploh omogoča. Morda bo sedaj lažje
doumeti,
zakaj je prostor hegemonije edini prostor, ki lahko novinarstvo
spremeni v bolj
demokratično in odgovorno prakso, in še pomembneje, kje se lotiti
kritike obstoječega
slovenskega novinarstva, ne da bi jo že vnaprej ohromili z
osredotočanjem
zgolj na obrabljene floskule njegove populariziranosti ali
komercializiranosti. Tudi
prepotrebne kritike fetišistične poblagovljene strukture sodobnega
novinarstva se
moramo namreč lotevati natanko na tem terenu.
LITERATURA
Bourdieu, Pierre (1979): Public Opinion Does Not Exist. V Armand
Mattelart in Seth
Siegelaub (ur.), Communication and Class Struggle: Volume 1, 124-130.
New York:
International General.
Edgerton, Gary R. (2001): Introduction: Television as Historian. V
Gary R. Edgerton in Peter
C. Rollins (ur.), Television Histories: Shaping Collective Memory in
the Media Age, 1-16.
Lexington: University Press of Kentucky.
Foucault, Michel (1982/2000): The Subject and Power. V James D.
Faubion, Power: Essential
Works of Foucault, 326-348. New York: The New Press.
Foucault, Michel (1983/2001): Fearless Speech. Los Angeles:
Semiotext(e).
Gramsci, Antonio (1974): Izbrana dela. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Halbwachs, Maurice (1968/2001): Kolektivni spomin. Ljubljana: Studia
Humanitatis.
Hall, Stuart (1982): The Rediscovery of Ideology: Return of the
Repressed in Media Studies. V
Michael Gurevitch (ur.), Culture, Society, and the Media, 56-90.
London: Methuen.
Hartley, John (1999): Uses of Television. London: Routledge.
Katz, Elihu (2001): Media Effects. V Neil J. Smelser in Paul B. Baltes
(ur.), International
Encyclopedia of the Social and Behavioral Sciences, 9472-9479.
Amsterdam: Elsevier.
Laclau, Ernesto (2000): Constructing Universality. V Judith Butler,
Ernesto Laclau in Slavoj
Maruša PUŠNIK*
688
TEORIJA IN PRAKSA let. 41, 3-4/2004
Žižek (ur.), Contingency, Hegemony, Universality: Contemporary
Dialogues of the Left,
281-307. London: Verso.
Lewis, Justin (2001): Constructing Public Opinion. New York: Columbia
University Press.
McCombs, Maxwell E. in Donald L. Shaw (1972/1995): The Agenda-Setting
Function of Mass
Media. V Oliver Boyd-Barrett in Chris Newbold (ur.), Approaches to
Media, 153-163.
London: Arnold.
Mediana (2001): Branost, gledanost, poslušanost: Raziskava medijev v
Sloveniji. Št. 19 - polletje
2001. Ljubljana: Inštitut za raziskovanje medijev.
Splichal, Slavko (1997): Javno mnenje: Teoretski razvoj in spori v 20.
stoletju. Ljubljana:
Fakulteta za družbene vede.
Zelizer, Barbie (1999): From the Image of Record to the Image of
Memory. V Bonnie Brennen
in Hanno Hardt (ur.), Picturing the Past: Media, History &
Photography, 98-121. Urbana:
University of Illinois Press.
Maruša PUŠNIK*
689
TEORIJA IN PRAKSA let. 41, 3-4/2004