Executive Summary Textiles POVZETEK UVOD Referenčni Dokument O

executive summary - textiles povzetek uvod referenčni dokument o najboljših razpoložljivih tehnikah v tekstilni industriji je plod

Executive Summary - Textiles
POVZETEK
UVOD
Referenčni dokument o najboljših razpoložljivih tehnikah v tekstilni
industriji je plod izmenjave informacij, opravljene v skladu z 2.
odstavkom 16. člena Direktive Sveta 96/61/ES. Dokument je treba
razumeti v smislu njegovega uvoda, ki opisuje namen dokumenta in
njegove uporabe.
Ta dokument obravnava industrijske dejavnosti navedene v točki 6.2
priloge I direktive IPPC 96/61/ES, in sicer: "Obrate za predobdelavo
(postopke kot npr. pranje, beljenje, mercerizacija) ali barvanje
vlaken ali tkanin, katerih dnevna zmogljivost presega 10 ton na dan".
Poleg tega BREF obsega vrsto prilog z dopolnilnimi informacijami o
dodatkih tekstilom, barvah in pigmentih, tekstilnih strojih, značilnih
receptih itd.
Namen tega povzetka je na kratko opisati glavne ugotovitve v
dokumentu. Ker pa v kratkem povzetku ni mogoče prikazati vse
zapletenosti panoge, je treba pri določanju BAT za posamezni obrat
obvezno upoštevati glavno besedilo v celoti.
tekstilna industrija
Tekstilna industrija spada med najdaljše in najbolj zapletene
industrijske verige v predelovalni industriji. Je razpršena in
heterogena panoga, v kateri prevladujejo mala in srednja podjetja, med
odjemalci pa predvsem tri glavna področja: oblačila, stanovanjska
oprema in industrijska raba.
Italija je daleč največja proizvajalka tekstilij, sledijo ji Nemčija,
Združeno Kraljestvo, Francija in Španija (v navedenem vrstnem redu),
ki skupaj prispevajo več kot 80 % proizvodnje v EU. Belgija, Francija,
Nemčija in Združeno Kraljestvo so glavne evropske proizvajalke na
področju preprog.
Leta 2000 je evropska tekstilna in oblačilna industrija prispevala 3,4
% prometa predelovalne industrije v EU, 3,8 % dodane vrednosti in 6,9
% delovnih mest v industriji.
Tekstilna industrija je sestavljena iz številnih podpanog, ki zajemajo
celotni proizvodni cikel od proizvodnje surovin (umetnih vlaken) do
polizdelkov (preje, tkanih in pletenih tkanin z njihovo končno
obdelavo) in končnih izdelkov (preprog, tekstilij za stanovanja,
oblačil in tekstilij za industrijsko rabo). Ker je dokument omejen na
dejavnosti, v katerih potekajo mokri procesi, zajema tri glavne
podpanoge: čiščenje volne, končno obdelavo tekstila (razen tekstila za
talne obloge) in panogo preprog.
Uporabljani procesi in tehnike
Tekstilna proizvodna veriga se prične pri proizvodnji ali pridobivanju
surovih vlaken. Tako imenovani "procesi končne obdelave" (tj.
predpriprava, barvanje, tiskanje, končna obdelava in površinska
obdelava, vključno s pranjem in sušenjem) tvorijo jedro uporabljanih
procesov in tehnik v tem BREF. Dokument tudi na kratko opisuje
predhodne procese v verigi, kakršni so npr. proizvodnja umetnih
vlaken, predenje, tkanje, pletenje itd., saj lahko ti procesi pomembno
vplivajo na okoljske učinke njim sledečih dejavnosti z mokrimi
procesi. "Procesi končne obdelave" lahko potekajo v različnih fazah
proizvodnih procesov (npr. obdelava tkanin, preje, vlaken itd.),
zaporedje obdelav je lahko zelo različno in je odvisno od zahtev
končnega odjemalca.
Najprej so opisane končne obdelave kot posamični procesi ne glede na
možna zaporedja, v katerih se lahko odvijajo. Nato so v 2. poglavju
opredeljene nekatere značilne kategorije proizvodenj v panogah
čiščenja volne, končne obdelave tekstilij in proizvodnje preprog ter
kratko opisana zaporedja procesov.
OKOLJSKA VPRAŠANJA IN RAVNI PORAB TER EMISIJ
Glavna okoljska problematika v tekstilni industriji se nanaša na
količino vodnih izpustov in na obremenitve teh izpustov s
kemikalijami. Druga pomembna vprašanja so poraba energije, emisije v
zrak, trdni odpadki in smrad, ki je lahko pri nekaterih obdelavah hudo
neprijeten.
Emisije v zrak se navadno zbirajo na izvoru. Ker so v različnih
državah že dolgo pod nadzorom, so na voljo kakovostni zgodovinski
podatki o emisijah v zrak pri različnih procesih. To pa ne velja za
emisije v vodo. Različni tokovi iz različnih procesov se mešajo v
skupne končne izpuste, katerih lastnosti so rezultat zapletenih
kombinacij dejavnikov, kakršni so vrste vlaken in dodatkov, ki se
obdelujejo, uporabljene tehnike in uporabljene vrste kemikalij ter
dodatkov.
Ker so podatki o vodnih izpustih iz posamičnih procesov zelo skromni,
se je izkazalo, da je smotrno opredeliti ozke kategorije tekstilnih
obratov in primerjati skupne masne tokove med obrati v isti
kategoriji. Ta pristop omogoča grobo predhodno presojo, pri kateri je
mogoče s primerjanjem specifičnih porab in ravni emisij med obrati v
isti kategoriji preveriti znane podatke in ugotoviti makroskopske
razlike med različnimi dejavnostmi. Zato BREF obravnava vprašanja
vhodov/izhodov v vrsti značilnih kategorij obratov, tako da začne pri
pregledu skupnih masnih tokov, konča pa s podrobnejšo analizo
posamičnih procesov, kjer so podatki na voljo. Ta povzetek podaja
ključne ugotovitve o nekaterih posebej kritičnih procesih.
Pri čiščenju volne z vodo nastopajo izpusti z visoko vsebnostjo
organskih snovi (2 do 15 l/kg mastne volne z okoli 150 – 500 g KPK/kg
volne) in različnimi količinami mikro-onesnaževal, ki izvirajo iz
pesticidov, s katerimi se neguje ovce. Najpogosteje uporabljani
pesticidi so organsko-fosforni (OP), sintetični piretroidi (SP) in
regulatorji rasti insektov (IGR). V volni iz nekaterih ovčjerejnih
držav so še danes prisotni tudi organsko-klorni pesticidi (OC).
Velik delež skupnih obremenitev z emisijami iz dejavnosti tekstilne
industrije odpade na snovi, prisotne že v surovinah pred vstopom v
predelovalni obrat (npr. nečistoče in sorodne snovi v naravnih
vlaknih, snovi za pripravo, maziva pri predenju, klejiva itd.). Vse te
snovi se navadno odstranjujejo iz vlaken v procesu predobdelave pred
barvanjem in končno obdelavo. Pri odstranjevanju pomožnih primesi,
kakršna so predilna maziva, pletilna olja in snovi za pripravo, z
mokro obdelavo, lahko nastopajo izpusti, ki vsebujejo ne le težko
organsko razgradljive organske snovi, npr. mineralna olja, pač pa tudi
nevarne spojine, kakršne so poliaromatski ogljikovodiki, APEO in
biocidi. Značilne obremenitve s KPK so v velikostnem razredu 40 – 80
g/kg vlaken. Med suhim procesom (regulacijo s toploto) pred pranjem se
v substratu prisotne pomožne snovi sprostijo v zrak (za spojine na
osnovi mineralnih olj so značilni emisijski faktorji 10 ‑ 16 g C/kg).
Pralna voda pri procesu odstranjevanja klejiv iz bombažnih tkanin in
tkanin, v katerih je tudi del bombaža, lahko vsebuje 70 % skupne
obremenitve s KPK v končnem izpustu. Emisijski faktorji so lahko v
velikostnem razredu 95 g KPK/kg tkanine, koncentracije KPK pa pogosto
presegajo 20000 mg KPK/l.
Beljenje z natrijevim hipokloritom povzroča sekundarne reakcije, pri
katerih nastajajo organske halogenske spojine, ki se jih navadno
izraža z AOX (glavnino nastalih spojin predstavlja triklormetan). Pri
kombinirani uporabi hipoklorita (1. korak) in vodikovega peroksida (2.
korak) se v izrabljeni belilni kopeli NaClO beležijo vrednosti AOX 90
– 100 mg Cl/l. V izrabljeni belilni kopeli H2O2 je mogoče najti še
koncentracije do 6 mg Cl/l, zaradi prenosa s substratom iz prejšnje
kopeli.
V primerjavi z beljenjem z natrijevim hipokloritom je količina AOX,
nastalih pri beljenju s klorom znatno nižja. Novejše raziskave so
pokazale, da nastajanja AOX ne povzroča sam natrijev klorit, pač pa
klor ali hipoklorit, prisotna kot nečistoči ali kot aktivacijski
sredstvi. Ravnanje z natrijevim kloritom in njegovo skladiščenje
zahteva posebno pazljivost, saj je strupen, koroziven in eksploziven.
Pri beljenju z vodikovim peroksidom so okoljska vprašanja povezana z
uporabo močnih kompleksirnih sredstev (stabilizatorjev).
Če po mercerizaciji ni snovne izrabe izpiralne vode oziroma se te vode
ne uporabi ponovno, je izpust močno alkalen (40 - 50 g NaOH/l).
Razen rekih izjem (npr. termosol procesa, sušenja pigmenta ipd.)
večino emisij iz procesov barvanja tvorijo emisije v vodo.
Onesnaževala vode lahko izvirajo iz samih barv (npr. strupenost v
vodi, kovine, barva), pomožnih snovi v pripravku barve (npr.
disperzivna sredstva, sredstva proti penjenju ipd.), osnovnih
kemikalij in pomožnih snovi, uporabljenih v procesu barvanja (npr.
alkalnih snovi, soli, redukcijskih in oksidacijskih sredstev ipd.) in
preostalih onesnaževal v vlaknih (npr. ostankov pesticidov v volni,
predilnih dodatkov v umetnih vlaknih). Ravni porab in emisij so močno
odvisne od vrste vlaken in uporabljenih dodatkov, metod beljenja ter
strojev.
Pri šaržnem barvanju ravni koncentracij v teku barvanja močno nihajo.
Na splošno so ravni koncentracij največje v izrabljenih kopelih
(običajne so vrednosti precej nad 5000 mg KPK/l). Prispevki pomožnih
sredstev za barvanje (npr. disperzivnih in izravnalnih sredstev) h KPK
so posebej opazni pri barvanju v kotlu ali z disperzivnimi barvami.
Tudi s postopki, kakršni so miljenje, reducirna naknadna obdelava in
mehčanje, so povezane visoke vrednosti KPK. V izpiralnih kopelih so
koncentracije 10 – 100-krat nižje kot v izrabljenih barvnih kopelih,
poraba vode pa je pri izpiranju 2 do 5-krat večja kot pri samem
barvanju.
Pri kontinuirnem in pol- kontinuirnem barvanju je poraba vode manjša
kot pri šaržnem barvanju, izpusti visoko koncentriranih ostankov
barvnih tekočin pa lahko povzroča večje onesnaženje, če se barva
majhne serije izdelkov (KPK zaradi barvil je lahko v velikostnem
razredu 2 – 200 g/l). Še vedno se največ uporablja tehnika polnjenja.
Količina tekočine v polnilni posodi se giblje od 10 – 15 litrov pri
sodobnih izvedbah do 100 litrov pri tradicionalnih posodah. Preostanek
v pripravljalnem rezervoarju je lahko od nekaj litrov pri optimalnem
krmiljenju do 150 – 200 litrov. Celotna količina preostale tekočine se
povečuje s številom šarž na dan.
Značilni izvori emisij pri procesih tiskanja obsegajo ostanke
tiskarske paste, odpadno vodo iz izpiranja in čiščenja ter hlapljive
organske spojine iz sušenja in fiksiranja. Izgube tiskarskih past so
zlasti znatne pri rotacijskem sitotisku (pri tekstilu so običajne
izgube 6,5 – 8,5 kg na naneseno barvo). Pri majhnih serijah (tj. pri
dolžinah pod 250 m), je lahko izguba večja od količine paste, nanesene
na tekstilni substrat. Ravni porabe vode za čiščenje opreme po koncu
vsake serije so v velikostnem razredu 500 l (v kar ni všteta voda za
čiščenje tiskarskega traku). Tiskarske paste lahko vsebujejo snovi, ki
lahko povzročajo velike emisije v zrak (npr. amoniak, formaldehid,
metanol in druge alkohole, estre, alifatske ogljikovodike, monomere,
kakršni so akrilati, vinilacetat, stiren, akrilonitril itd.).
Ker pri večini kontinuirnih procesov končne obdelave ni potrebno
pranje po obdelavi, so emisije v vodo omejene na izgube iz sistema in
na vodo, porabljeno za čiščenje opreme. Količina preostalih tekočin je
v območju 0,5 do 35 % skupne pripravljene tekočine za obdelavo (nižja
vrednost velja za integrirane obrate, višje vrednosti pa so značilne
za tekstilne obrate, ki obdelujejo majhne serije in različne vrste
substratov). Vse prepogosto se te tekočine izpušča in meša z drugimi
izpusti. Koncentracije KPK pogosto dosežejo ravni 130 – 200 g/l.
Sestavine pripravkov za končno obdelavo pogosto niso biološko
razgradljive in biološko odstranljive, nekatere pa so tudi strupene
(npr. biocidi). Pri postopkih sušenja in utrjevanja so emisije v zrak
povezane s hlapnostjo sestavin pripravkov in s prenosom iz predhodnih
procesov (npr. pri tekstilih, ki so bili prej obdelani s klorovimi
spojinami ali perkloretilenom).
K porabi vode in energije prispevajo procesi pranja z vodo.
Obremenjenost pralne vode z onesnaževali obsega onesnaževala v toku
vode (npr. nečistoče, odstranjene iz tkanine, kemikalije iz prejšnjih
procesov, detergenti in druga pomožna sredstva, uporabljanja pri
pranju). Pri uporabi organskih halogeniranih topil (obstojnih snovi)
pri suhem čiščenju lahko nastajajo razpršene emisije, ki povzročajo
onesnaženje podtalnice in tal, lahko pa imajo tudi škodljive vplive na
emisije v zrak iz visokotemperaturnih procesov v nadaljevanju.
Tehnike, ki se lahko uporabijo pri določanju BAT
Prakse splošnega dobrega upravljanja
Prakse splošnega dobrega upravljanja segajo od izobraževanja in
usposabljanja osebja do opredelitve dobro dokumentiranih postopkov
vzdrževanja opreme, skladiščenja kemikalij, ravnanja z njimi,
doziranja in disperzije. Bistven sestavni del dobrega upravljanja je
tudi poglabljanje znanja o vhodih in izhodih procesa. Med vhode
spadajo surovine za tekstil, kemikalije, toplota, električna energija
in voda, med izhode pa izdelki, odpadna voda, emisije v zrak, mulj,
trdni odpadki in stranski proizvodi. Izhodišče za ugotavljanje
možnosti in prednostnih nalog za izboljšanje okoljevarstvene in
gospodarske učinkovitosti je monitoring procesnih vhodov in izhodov.
Med ukrepe za izboljšanje kakovosti in količine uporabljanih kemikalij
spadajo redni pregledi in presoje receptov, optimalno načrtovanje
proizvodnje, uporaba kakovostne vode pri mokrih procesih itd. Sistemi
za avtomatsko krmiljenje procesnih parametrov (npr. temperature,
nivoja tekočine, dovajanja kemikalij) omogočajo natančnejše
upravljanje procesov, tako da vedno potekajo pravilno brez naknadnih
popravkov, torej ob kar najmanjših presežkih uporabljenih kemikalij in
pomožnih snovi.
Optimiranje porabe vode pri postopkih v tekstilni industriji se začne
z nadzorom ravni porabe vode. Naslednji korak je zmanjšanje porabe
vode z vrsto ukrepov, ki se pogosto med seboj dopolnjujejo. Mednje
spadajo izboljšanje delovnih praks, zmanjšanje deleža tekočin pri
šaržnih obdelavah, zvečanje učinkovitosti pranja, kombiniranje
procesov (npr. čiščenja in odstranjevanja klejiv) in ponovna izraba
ali recikliranje vode. Večina teh ukrepov omogoča znatne prihranke ne
le pri porabi vode, pač pa tudi pri porabi energije, saj se precejšni
delež energije porabi za ogrevanje procesnih kopeli. Druge tehnike so
posebej usmerjene na optimiranje rabe energije (npr. toplotna
izolacija cevi, ventilov, rezervoarjev in strojev, ločevanje tokov
vroče in hladne vode, izraba toplote vročih tokov).
Vodenje kakovosti vhodnih vlaken
Informacije o tekstilnih surovinah so prvi korak obvladovanja
onesnaženja, ki se prenaša iz predhodnih procesov. Informacije od
dobavitelja naj obsegajo ne le tehnične lastnosti tekstilnega
substrata, pač pa tudi vrste in količine sredstev za predhodno
obdelavo in sredstev za odstranjevanje klejiv, preostalih monomerov,
kovin, biocidov (npr. ektoparaziticidov pri volni) na vlaknih. Na
voljo je vrsta tehnik, ki lahko znatno zmanjšajo vplive na okolje
zaradi predhodnih procesov.
Kar se tiče ostankov pesticidov, vrsta organizacij vodi podatke o
vsebnosti pesticidov v mastni in očiščeni volni. Proizvajalci lahko te
informacije uporabijo za zmanjšanje vseh zakonito uporabljanih
pesticidov na izvoru, na primer ektoparaziticidov OP in SP, in za to,
da ne obdelujejo volne, onesnažene z najnevarnejšimi kemikalijami,
kakršne so pesticidi OC, če ni opremljena s certifikatom o analizi. Če
informacij ni, je potrebno z vzorčenjem potrditi vsebnost pesticidov;
seveda pa je ta možnost za proizvajalca dražja. Dosedanji programi
sodelovanja med poslovnimi združenji in vodilnimi živinorejskimi
državami so postopoma zmanjšali povprečno vsebnost preostalih
pesticidov OP in SP v volni, razviti pa so bili tudi sistemi
certificiranja nizke vsebnosti.
Možna so tudi izboljšanja glede pomožnih snovi, npr. sredstev za
pripravo, predilnih maziv in pletilnih olj. Danes so na voljo
nadomestki za mineralna olja za večino uporab. Te nadomestne spojine
so visoko biološko razgradljive ali vsaj biološko odstranljive, so
tudi manj hlapljive in toplotno bolj stabilne od mineralnih olj. S tem
se lahko zmanjšajo smrad in emisije v zrak, do katerih pride pri
obdelavi substrata pri visokih temperaturah, npr. pri termofiksiranju.
Združitev tehnik z nizkimi stopnjami dodatkov, npr. predhodnega
vlaženja osnovnih vlaken ali kompaktnega pletenja, s ciljnim
izbiranjem klejiv, pomaga pri zmanjševanju učinkov procesa krčenja na
okolje. Danes je znano, da so na voljo zlahka biološko razgradljive
ali biološko odstranljive spojine za vse potrebe. Nadalje so
poliakrilati najnovejše generacije visoko učinkoviti ob majhnem
dodajanju in jih je mogoče popolnoma in enostavno odstraniti iz
tkanine.
Na splošno imajo integrirani obrati možnosti nadzora nad viri svojih
surovin in kemikalij, ki jih uporabljajo za predelavo vlaken.
Neintegriranim podjetjem (zlasti komisionarjem) pa je dobavitelje teže
nadzorovati. Konvencionalni pripravki so navadno cenejši. Dobavitelji
surovin (npr. predilnice, pletilnice) pazijo predvsem na vidike
gospodarnosti in na učinkovitost določene snovi v njihovih lastnih
procesih, ne pa toliko na okoljske probleme, ki jih povzročajo pri
nadaljnji obdelavi (v obratu za končno obdelavo). V takih primerih je
treba v sodelovanju z odjemalci take materiale izločiti iz dobavne
verige.
Izbira in nadomeščanje uporabljanih kemikalij
Tehnična delovna skupina je predlagala vrsto shem eko-toksikološke
presoje in klasifikacije kemikalij, ki naj se jih upošteva pri
določanju BAT. Na osnovi teh orodij je nadomestitev škodljivih snovi
pogosto izvedljiva možnost za zmanjšanje učinkov procesa na okolje.
Omakalna sredstva imajo v tekstilni industriji široko uporabo (npr.
detergenti, maziva itd.). Nekatera omakalna sredstva veljajo za
problematična zaradi šibke biološke razgradljivosti in strupenosti za
vodne organizme. Pozornost je danes usmerjena na APEO in zlasti na
NPE. Glavne alternative za APEO so etoksilati maščobnega alkohola, pa
tudi za druga omakalna sredstva so pogosto na voljo nadomestki, ki jih
je mogoče biološko razgraditi ali biološko odstraniti v čistilni
napravi za vodo in ne tvorijo strupenih metabolitov.
Kompleksirnim sredstvom se je pogosto mogoče izogniti. Kadar pa jih je
treba uporabljati, so na voljo biološko razgradljivi ali vsaj biološko
odstranljivi nadomestki konvencionalnih sredstev proti obarjanju, i ne
vsebujejo N ali P v svojih molekulah (npr. polikarbonati,
poliakrilati, glukonati, citrati in nekateri kopolimeri
sladkorno-akrilne kisline). Cene so primerljive, vendar so v
posameznih primerih potrebne večje količine.
Sredstva proti penjenju so pogosto izdelana na osnovi mineralnih olj.
Značilne aktivne sestavine sredstev brez mineralnih olj so silikoni,
fosforni estri, težki alkoholi, derivati fluora in mešanice teh
sestavin. Silikone se lahko odstrani le z abiotskimi procesi v odpadni
vodi, nad določeno koncentracijo pa lahko zavirajo prenos/difuzijo
kisika v aktivno blato. Tributilfosfati povzročajo močne vonjave in
močno dražljivi, težki alkoholi pa povzročajo močne vonjave in jih ni
mogoče uporabljati v vročih kopelih.
Čiščenje volne
Uvedba zank za odstranjevanje umazanije/snovno izrabo maščob omogoča
prihranke vode in energije (pri grobi in fini volni so dokazano
dosegljive ravni porabe vode 2 – 4 l/kg mastne volne). Nadalje se z
njimi pridobi dragocen stranski proizvod (25 do 30 % maščob, ki jih po
ocenah vsebuje čiščena volna), hkrati pa se tudi znatno zmanjša
organska obremenitev izpustov v čistilno napravo. Če je zanka za
odstranjevanje umazanije/snovno izrabo maščob združena z izparjanjem
izpustov in sežiganjem blata ter popolnim recikliranjem vode in
energije, to pomeni dodatne pozitivne okoljske učinke v obliki
prihrankov vode in količine trdnih odpadkov, ki ji je treba
odstraniti. Tehnologija pa je zapletena in velja, da je povezana z
velikimi investicijskimi in obratovalnimi stroški.
Pri čiščenju volne z organskimi topili se izognemo uporabi vode v
samem procesu čiščenja. Edini izvori emisij v vodo so vlaga, ki vstopa
z volno, v parnih ejektorjih uporabljana para in vlaga iz zraka, ki ga
sesa oprema. Ta voda je onesnažena s perkloretilenom (PER). Da se
izognemo razpršenim emisijam, se vodni tok čisti v dveh korakih, v
napravi za odstranjevanje topil iz zraka ter v napravi za razgradnjo
preostalih topil. Ker se pesticidi močno vežejo s topilom in se jih
odstrani z maščobami, velja, da v čisti volni ni pesticidov. To se
ugodno odraža na nadaljnjih procesih končne obdelave volne. Drug
pozitivni učinek te tehnike je manjša poraba energije zaradi majhne
specifične toplote organskih topil v primerjavi s specifično toploto
vode.
Predhodna obdelava
V vodi topna sintetična klejiva, kakršna so PVA, je mogoče
poliakrilate in CMC pridobiti nazaj iz pralne kopeli z UF in jih spet
uporabiti v procesu. V zadnjem času se je potrdilo, da je mogoče
reciklirati tudi modificirane škrobe, npr. karboksimetilni škrob.
Ponovna uporaba v tkalnici pa ni vedno mogoča brez problemov. Danes
imajo tkalnice do tako pridobljenih klejiv še zadržke. Nadalje
transport na velike razdalje izniči vse pozitivne okoljske učinke, saj
je treba kopel prevažati v ustreznih pogojih v izoliranih
rezervoarjih. Zato se klejiva navadno pridobiva iz kopeli le v
integriranih tekstilnih obratih s tkalnico in končno obdelavo na isti
lokaciji.
Za neintegrirane obrate, ki imajo opravka s številnimi vrstami tkanin
in težje neposredno nadzorujejo vire svojih surovin, je izvedljiva
možnost oksidacijska proga. V posebnih pogojih (tj. pri pH nad 13) H2O2
tvori proste radikale, ki učinkovito in enakomerno razgradijo vsa
klejiva in jih odstranijo iz tkanine. V tem procesu se oblikujejo
krajše in manj razvejane predoksidirane molekule, ki jih je lažje
izprati (z manjšo količino vode) in lažje razgraditi v čistilni
napravi za odpadno vodo. Priporočljivo je združiti alkalno peroksidno
beljenje s čiščenjem in regulirati protitokove alkalij in peroksida
skozi različne korake predobdelave, saj se s tem prihrani vodo,
energijo in kemikalije.
Vodikov peroksid je danes vodilno belilno sredstvo za bombaž in
bombažne mešanice in nadomešča natrijev hipoklorit, čeprav velja, da
je natrijev hipoklorit še potreben za doseganje visoke beline in za
občutljive tkanine, ki bi jim depolimerizacija škodila. V takih
primerih se lahko uporabi dvofazni proces, najprej beljenje z
vodikovim peroksidom, nato pa še z natrijevim hipokloritom, s čimer se
zmanjša emisije AOX (nečistoče na vlaknih – ki delujejo kot zametki
pri haloformni reakciji – se odstrani v prvi fazi). Danes je mogoč
tudi dvofazni proces samo z vodikovim peroksidom, ki popolnoma odpravi
uporabo hipoklorita. Navaja pa se, da je ta možnost od dvakrat do
šestkrat dražja.
Vedno večjo podporo pa uživa beljenje s peroksidom v močno alkalnih
pogojih, pri katerem je mogoče po pazljivi odstranitvi katalizatorjev
s tehniko redukcije/ekstrakcije doseči visoko belino. Kot dodatna
prednost velja možnost združitve čiščenje in beljenja.
Redukcija/ekstrakcija, ki ji sledi faza močno oksidativnega združenega
beljenja/čiščenja, je uporabna pri beljenju zelo onesnaženih tekstilov
vseh vrst in na vseh vrstah strojev (kontinuirnih in šaržnih).
Klorov dioksid (iz natrijevega klorita ali klorata) je odlično belilno
sredstvo za umetna vlakna in za lan in druge ličine, ki jih ni mogoče
beliti samo s peroksidom. V zadnjem času so bile razvite tehnologije
(ki uporabljajo vodikov peroksid kot sredstvo za reduciranje
natrijevega klorata), s katerimi se pridobiva ClO2 brez nastajanja AOX
(beljenje brez elementarnega klora).
Izpiralno vodo po mercerizaciji (tako imenovano "šibko lužino") je
mogoče po koncentriranju z izparjanjem reciklirati nazaj v proces.
Barvanje
Dobro poznanim nosilcem barvil PES (razen mešanicam PES/WO in
elastan/WO) se je mogoče izogniti z barvanjem pri visokih
temperaturah. Druga obetavna možnost je uporaba PES vlaken, ki jih je
mogoče barvati brez nosilcev, npr. politrimetilen-tereftalatnih (PTT)
poliestrskih vlaken. Zaradi razlik v fizikalnih in mehanskih
lastnostih pa ta vlakna ne pokrivajo popolnoma enake palete izdelkov,
zato jih ni mogoče smatrati za "nadomestilo" za poliestrska vlakna na
osnovi PET. Če se nosilcem ni mogoče izogniti, se lahko konvencionalne
aktivne snovi – na osnovi kloriranih aromatskih spojin, o-fenilfenola,
bifenila in drugih aromatskih ogljikovodikov – nadomestiti z manj
škodljivimi spojinami, npr. benzilbenzoatom in N-alkilftalimidom.
Za odpravo uporabe natrijevega hidrosulfita v dodelavi PES sta
predlagana dva pristopa: uporaba reducirnih sredstev na osnovi
posebnih derivatov sulfinske kisline s kratkimi molekularnimi verigami
ali pa uporaba disperznih barv, ki jih je mogoče odstraniti v alkalnem
mediju s hidrolitskim topljenjem namesto z redukcijo. Derivati
sulfinske kisline s kratkimi molekularnimi verigami so biološko
razgradljivi, nekorozivni, zelo nizko strupeni in jih je, v nasprotju
z vodikovim hidrosulfitom, mogoče uporabljati v kislih pogojih, ne da
bi to zahtevalo neprestane menjave kopeli in spremembe pH (prihranki
vode in energije). Z barvami, ki se odstranjujejo alkalno se je mogoče
povsem izogniti uporabi hidrosulfita ali drugih reducirnih sredstev.
Disperzivna sredstva, ki so navadno prisotna v pripravkih disperznih,
pigmentnih in žveplenih barv, so izboljšana z: 1) njihovo delno
zamenjavo z optimiranimi izdelki na osnovi estrov maščobne kisline,
ali 2) uporabo mešanic modificiranih sulfonskih kislin. Prva možnost
pride v poštev le pri tekočih pripravkih disperznih barv (zaenkrat je
paleta barvil omejena). Ta disperzivna sredstva so biološko
odstranljiva in njihova količina v pripravku je lahko znatno manjša
kot pri konvencionalnih pripravkih. Disperzivna sredstva, omenjena pri
drugi možnosti, so bolj biološko odstranljiva kot konvencionalni
kondenzacijski produkti naftalenske sulfonske kisline s formaldehidom.
Uporabna so za disperzne in pigmentne barve (trdne in tekoče
pripravke).
Predreducirana žveplena barvila (tekoči pripravki z vsebnostjo sulfida
< 1 %) ali ne-predreducirana barvila brez žvepla so na voljo v
različnih oblikah (v vodi topna v oksidirani, prašni, tekoči obliki
ali kot stabilne suspenzije). Vsa ta barvila je mogoče reducirati brez
natrijevega sulfida, samo z glukozo (samo v enem primeru), ali pa v
kombinaciji z ditionitno, hidroksiacetonsko ali formamidno sulfinsko
kislino. Stabilizirana ne-predreducirana barvila brez žvepla veljajo
za dražja od drugih vrst žveplenih barvil.
Nepopolno fiksiranje barve je že dolgo problem pri reaktivnem
barvanju, zlasti pri šaržnem barvanju celuloznih vlaken, kjer se
navadno dodajajo znatne količine soli za povečanje izčrpanja barve.
Zapletene tehnike molekularne tehnike so omogočile oblikovati
bifunkcionalna in reaktivna barvila z malo soli, ki lahko dosegajo
stopnjo fiksiranja > 95 % celo pri celuloznih vlaknih, ob znatno
boljši učinkovitosti (ponovljivosti in enakomernosti barvanja) od
tradicionalnih reaktivnih barvil. Z vročim spiranjem odpravimo potrebo
po detergentih in kompleksirnih sredstvih in po fazah nevtralizacije
po barvanju. Zamenjava hladnega spiranja z vročim pomeni večjo porabo
energije, če se ne izrablja toplotne energije izpustov iz spiranja.
Pri polnilnem šaržnem barvanju celuloznih tkanin se je mogoče izogniti
uporabi natrijevega silikata z visoko koncentriranimi vodnimi
raztopinami brez silikata, ki so na voljo kot pripravljeni izdelki in
jih je s sodobnimi dozirnimi sistemi enostavno uporabljati. Opisan je
tudi alternativni proces, ki ne zahteva dodajanja snovi, kakršne so
sečnina, natrijev silikat in sol, ali dolgih zadrževalnih časov za
fiksiranje barvil. Proces sam je enostaven in zelo vsestransko
uporaben za široko paleto tkanin ne glede na velikosti serij. Znatne
prihranke zagotavljajo višja produktivnost, zmanjšana poraba kemikalij
in energije ter manjše potrebe po čiščenju onesnažene vode. Zaradi
velikih začetnih kapitalskih vložkov pa je ta tehnika primernejša za
nove obrate in tiste, ki se odločajo za zamenjavo opreme.
Pred kratkim so prišla na trg nova reaktivna barvila, ki omogočajo
zelo dobro odpornost barv, celo enakovredno tisti, ki jo je mogoče
doseči s kromovimi barvili, celo pri temnih odtenkih. Pomen reaktivnih
barvil pa le počasi raste, iz različnih razlogov, med katere spadajo
težave upravljavcev pri sprejemanju radikalnih sprememb v ustaljenih
postopkih. Nadalje nekateri končni predelovalci še vedno menijo, da le
kromove zagotavljajo zadostno trdnost za prekrivno barvanje. Pri
uporabi kromovih barvil je mogoče s tehniko barvanja z nizko
vsebnostjo kroma in tehniko barvanja z ultra nizko stehiometrično
vsebnostjo kroma zmanjšati količino preostalega kroma v končnih
izpustih. Pri barvanju z ultra nizko vsebnostjo kroma se doseže faktor
emisij 50 mg kroma na kg obdelane volne, kar ustreza koncentraciji
kroma 5 mg/l izrabljene kromove kopeli pri razmerju kopeli 1:10.
Na splošno je pri barvilih, ki jim je mogoče uravnavati pH (npr.
kislih in bazičnih barvilih), ugodno izvajati barvanje pri izotermnih
pogojih in uravnavati profil pH. Ena od prednosti pred procesom
barvanja z uravnavanjem temperature je največje izčrpanje barvil in
sredstev za povečanje odpornosti proti mrčesu ob porabi zelo majhnih
količin organskih izravnalnih sredstev. Pri barvanju volne s
kompleksnimi kovinskimi barvili je mogoče večje izčrpanje in
fiksiranje doseči z uravnavanjem pH in z uporabo posebnih pomožnih
sredstev, ki imajo visoko afinitieto do vlaken in do barvila. Večje
izčrpanje je neposredno povezano z nižjimi vsebnostmi kroma v
izrabljenih kopelih (10 – 20 mg/kg obdelane volne, kar ustreza 1 – 2
mg/l kroma v izrabljeni kopeli pri razmerju 1:10). Omenjena tehnika je
bila razvita za barvanje prostih volnenih vlaken in česane volne,
enake rezultate pa je mogoče doseči tudi pri drugih oblikah z metodami
z uravnavanjem pH za kar največje izčrpanje kopeli.
BREF opisuje različne tehnike za izboljšanje okoljevarstvene
učinkovitosti šaržnih in kontinuirnih procesov barvanja na splošno.
Med proizvajalci strojev za šaržno barvanje se je oblikoval izrazit
trend zmanjševanja razmerij kopeli. Nadaljnja prednost sodobnih
strojev je v tem, da lahko delujejo s približno konstantnim razmerjem
kopeli tudi pri polnitvah mnogo manjših od nazivne zmogljivosti. To je
zlasti ugodno za komisionarje, katerih proizvodnja mora biti zelo
prilagodljiva. Nadalje so bile različne funkcije, včasih značilne le
za kontinuirne stroje, prenesene tudi na šaržne stroje, ki omogočajo
ostro ločevanje med različnimi proizvodnimi šaržami, s tem pa odpirajo
nove možnosti ponovne uporabe kopeli in boljšo obdelavo koncentriranih
tokov.
Pri kontinuirnih procesih barvanja je mogoče zmanjšati izgube sistema
z izvajanjem koraka impregniranja med valji ali z zmanjšanjem
prostornine potopnega korita (npr. s fleksibilno gredjo, gredjo v
obliki črke U). Dodatna izboljšanja dosežemo z dodajanjem barvila in
pomožnih snovi s posebnimi tokovi in z doziranjem polnilne tekočine na
podlagi merjenja izčrpanosti barvila. Količino porabljene kopeli se
meri glede na količino obdelane tkanine. Tako pridobljene vrednosti se
avtomatsko obdelajo in uporabijo pri pripravi kopeli za naslednjo
primerljivo šaržo, tako da se lahko na najmanjšo možno mero zmanjša
ostanke neizrabljene kopeli. Pri tem sistemu pa se ni mogoče izogniti
preostanku kopeli za barvanje v polnilnem rezervoarju. Nadaljnje
izboljšanje pomeni tehnika hitrega šaržnega barvanja, saj se raztopina
barvila ne pripravi v enem koraku (za celotno šaržo) pred pričetkom
barvanja šarže, pač pa se pripravlja sproti, v več korakih, na podlagi
sprotnega merjenja izčrpanosti barvila.
Tiskanje
Pri rotacijskem sitotisku lahko znatna zmanjšanja izgub tiskarske
paste dosežemo z zmanjšanjem dimenzij v sistemu dovajanja paste (tj.
premerov cevi in strgal). Nadaljnja zmanjšanja so mogoča z
izboljšavami odstranjevanja paste iz samega sistema dovoda paste. Ena
od novejših tehnik je vstavitev krogle v strgalo pred polnjenjem
sistema. Po koncu šarže se kroglo potisne nazaj, tako da potisne
tiskarsko pasto iz sistema dovoda nazaj v rezervoar, tako da se jo
lahko uporabi naslednjič. Današnji računalniško podprti sistemi nudijo
več možnosti recikliranja tiskarskih past. Pridobivanje tiskarske
paste nazaj in njeno recikliranje se uporablja v obratih za predelavo
tekstila (za ploske tkanine), ne pa pri izdelavi preprog. Glavni
razlog je to, da ima rastlinski gumi (najpogosteje uporabljeno
sredstvo za zgoščevanje pri izdelavi preprog) omejen rok uporabnosti
(biološko razgradljiva spojina), zato ga ni mogoče hraniti dalj časa
do ponovne uporabe.
Pred uporabo z novo barvo je treba sita, vedra in sisteme dovoda
tiskarske paste skrbno očistiti. Na voljo je več cenovno ugodnih
načinov zmanjševanja porabe vode (npr. krmiljenje čiščenja tiskarskega
traku z ustavljanjem, ponovna uporaba vode za spiranje tiskarskega
traku itd.).
Kot alternativa analognemu tiskanju se v panogi tekstila in preprog
vedno bolj uveljavljajo digitalne tehnike. Pri digitalnem tiskanju se
izbrane barve dozirajo po potrebi, na podlagi računalniško določenih
zahtev. S tem se odpravijo ostanki paste ob koncu vsake serije.
Za ploske tkanine je primerno digitalno brizgalno tiskanje. Zaenkrat
pa so proizvodne hitrosti še premajhne, da bi ta tehnika nadomestila
tradicionalno analogno tiskanje. Brizgalno tiskanje pa že lahko nudi
znatne prednosti pred analognim pri majhnih proizvodnih serijah.
Najnovejše izboljšave brizgalnih tiskarskih strojev za preproge in
velikoserijske tkanine pa pomenijo stroji, ki vbrizgavajo barvo s
kirurško natančnostjo globoko v površino tkanine, ne da bi se
substrata dotikal katerikoli del stroja. Pri teh strojih se količina
tekočine, ki se nanaša v substrat (ki lahko sega npr. vse od lahkih
izdelkov do težkih kakovostnih tkanin), uravnava ne le s spreminjanjem
"časa brizganja", pač pa tudi s tlakom, pod katerim stroj brizga
barvo.
Vsebnost sečnine v pasti za reaktivno tiskanje lahko dosega do 150
g/kg paste. Sečnino se pri enofaznem procesu lahko nadomesti z
uravnavanim dodajanjem vlage, bodisi s tehniko penjenja ali z
brizganjem nadzorovane količine vodne megle. Pri svilenih in viskoznih
tkaninah pa se uporabi sečnine s sistemom brizganja ni mogoče
izogniti. Tehnika ni dovolj zanesljiva za zagotovitev enakomernega
doziranja majhnih količin vlage, ki jih zahtevajo ta vlakna.
Nasprotno pa se je tehnika penjenja izkazala uspešno pri viskozi, tako
da je mogoče uporabo sečnine v celoti odpraviti. Ta tehnika bi morala
biti načeloma tehnično izvedljiva tudi pri svili, vendar to še ni
dokazano. Znano je, da so svilena vlakna manj problematična od
viskoznih, vendar so za svilo značilne manjše proizvodne serije. Brez
tehnike penjenja je mogoče porabo sečnine zmanjšati na okoli 50 g/kg
tiskarske paste pri svili ter na 80 g/kg pri viskozi.
Druga možnost odprave potrebe po sečnini, čeprav bolj zapletena in
počasnejša, je dvofazni postopek tiskanja.
Čeprav je videti, da se v Evropi trdil z vodo v olju ne uporablja več
in da se pol-emulzivne tiskarske paste (olje v vodi) uporabljajo le še
občasno, so v odvedenem zraku še vedno prisotni ogljikovodiki
(predvsem alifatski), ki izvirajo v glavnem iz mineralnih olj v
sintetičnih trdilih. Njihove potencialne emisije lahko dosegajo 10 g
org. C/kg tekstila. Trdila nove generacije vsebujejo, če sploh,
minimalne količine hlapljivih organskih snovi. Nadalje so optimirane
tiskarske paste brez APEO, vsebnost amoniaka v njih je zmanjšana in
veziva v njih vsebujejo malo formaldehida.
Končna obdelava
Za zmanjševanje izčrpavanja se kot zamenjava za polnilne sisteme vedno
bolj uveljavljajo tako imenovane tehnike minimalnega nanašanja
(nanašanje z dotikalnim valjem, sistemi nanašanja s prho in
penjenjem).
Poleg tega so na voljo različne tehnike za zmanjšanje porabe energije
na stenterjevih okvirih (npr. oprema za mehansko odstranjevanje vode
za zmanjšanje količine vode v tkanini na vstopu, optimiranje pretoka
zraka skozi peč, vgradnja sistemov za izrabo odpadne toplote).
Za vsak proces končne obdelave obstajajo tehnike zmanjšanja škodljivih
učinkov na okolje, odvisne od snovi, ki se uporabljajo v procesu. BREF
obravnava samo nekaj procesov končne obdelave. Pri impregnaciji za
lažje vzdrževanje je mogoče emisije (domnevno rakotvornega)
formaldehida znatno zmanjšati z uporabo sredstev z majhnimi vsebnostmi
formaldehida ali brez formaldehida (<75 mg/kg tekstila ali celo manj
kot 30 ppm na zahtevo potrošnika).
Med splošne tehnike zmanjševanja emisij impregnacijskih sredstev proti
moljem spadajo postopki ravnanja s koncentratom sredstva med
distribucijo in transportom v obratu, ki zmanjšujejo njegovo
razlivanje, pa tudi posebne obratovalne tehnike, ki zmanjšujejo na
najmanjšo mero ostanke sredstva v izrabljeni kopeli in izpiralni vodi.
Dva učinkovita ukrepa sta 1) zagotoviti pH<4,5 ob koncu procesa
impregnacije (če to ni mogoče, pa nanašanje sredstva v posebni fazi ob
ponovni uporabi kopeli), in 2) opuščanje uporabe takih pomožnih snovi
pri impregniranju, ki upočasnjujejo vpijanje impregnacijskih sredstev
proti insektom (npr. izravnalnih sredstev, sredstev za blokiranje PA).
Med druge tehnike spadajo proporcionalno prekomerno impregniranje,
nanašanje sredstva proti moljem iz majhne posode na koncu linije za
čiščenje preje, nanašanje sredstva IR neposredno na hrbet preproge med
nanašanjem prevleke ali sloja lateksa itd. Za vsakega od treh znanih
postopkov proizvodnje preje, t.j. za "postopek suhega predenja",
"proizvodnjo z barvanjem prostih vlaken/čiščenjem preje" in
"proizvodnjo z barvanjem preje", se uporabljajo svoje tehnike.
Nanašanje mehčal z blazinicami, s pršenjem ali penjenjem je za okolje
manj škodljivo kot šaržno mehčanje neposredno v stroju za barvanje po
barvanju. Uporabi kationskih mehčalnih sredstev se je mogoče izogniti,
kemične izgube pa je mogoče zmanjšati na nekaj odstotkov. Druga
prednost je ta, da je mogoče po tem barvne in izpiralne kopeli ponovno
uporabiti, saj ne vsebujejo preostankov kationskih mehčalnih sredstev,
ki bi omejevali adsorpcijo barve pri naslednjem barvanju.
Pranje
Med tehnikami šaržnega pranja sta od konvencionalnega spiranja s
prelivanjem učinkovitejši tako tehnika "polnjenja in izpusta" kot
tehnika "pametno spiranje". Nadalje so sodobni stroji opremljeni z
napravami za prihranek časa in drugimi posebnimi sistemi za odpravo
značilnih omejitev tradicionalnega postopka "polnjenja in izpusta"
(npr. daljšega časa proizvodnega cikla ipd.). Tako pri "pametnem
spiranju" kot pri "polnjenju in izpustu" je mogoče ločiti tokova
izčrpane koncentrirane tekočine impregnacijske kopeli in izpiralne
vode (ločevanje izpustov ter izraba vode in energije).
Pri kontinuirnem pranju naj se varčevanje vode in energije začne z
enostavnimi ukrepi dobrega gospodarjenja. Ti ukrepi lahko segajo od
zagotovitve optimalnega pretoka z napravami za regulacijo pretoka na
pralnikih do vgradnje zapiralnih ventilov, ki zaprejo dotok vode
takoj, ko se linija zamaši. Nadaljnja izboljšanja je mogoče doseči s
povečanjem učinkovitosti pranja, predvsem s pranjem v protitoku in
zmanjšanjem prenosa v naslednje faze (npr. z vakuumskimi
odstranjevalniki). Prigradnja opreme za izrabo odpadne energije h
kontinuirnem pralniku je navadno enostaven in učinkovit ukrep.
Nove naprave za pranje s halogeniranimi organskimi topili so
opremljene z aktivnimi oglenimi filtri v zaprti zanki, ki preprečujejo
vse izpuste zraka v okolje. Za zmanjšanje emisij vode, onesnažene s
PER, se večino PER, raztopljenih v vodi, zajema v dvostopenjskem
procesu, ki obsega čiščenje zraka in adsorpcijo na aktivnem oglju (PER
< 1 mg/l v končnem izpustu). Ker je pretok vode sorazmerno majhen (=
0.5 m3/h), so za čiščenje izpustov v obratu primerni procesi pospešene
oksidacije (npr. Fentonov proces). Nadalje je popolnoma nova zasnova
glavne destilacijske sekcije bistveno zmanjšala ostanek topila v blatu
(1 masni % v primerjavi s 5 % pri konvencionalnih postrojenjih).
Obdelava odpadne vode
Tudi biološko težko razgradljive spojine je mogoče razgraditi v
bioloških postajah, v katerih se vzdržuje nizko razmerje med
hranljivimi snovmi in maso, biološko nerazgradljivih snovi pa se ne
razgrajuje v bioloških postajah. Koncentrirane tokove odpadne vode s
takimi spojinami naj se čistijo na izvoru. Za končno obdelavo tekstila
je priporočljiva uporaba pospešene oksidacije z reakcijo, podobno
Fentonovi, kot izvedljiva tehnika predhodnega čiščenja (odvisno od
vrste izpusta se lahko KPK zmanjša za do 70 – 85 %, preostala KPK, ki
je zaradi spremembe spojin v glavnem biološko razgradljiva, pa je
primerna za biološko čiščenje). Zelo močne ostanke, npr. ostanke
tiskarske paste in polnilne tekočine, pa je primerneje odvajati
popolnoma ločeno od tokov odpadnih vod, po drugih kanalih
odstranjevanja odpadkov.
Za odpadne vode, ki vsebujejo pigmentno tiskarsko pasto ali lateks od
impregnacije hrbtišča preprog, je kot alternativa kemični oksidaciji
možna tudi metoda obarjanja/flokulacije in sežiga nastalega blata. Pri
azo barvah pa se lahko barvo učinkoviteje odstrani z anaerobno
obdelavo polnilne tekočine in tiskarske paste pred nadaljnjo aerobno
obdelavo.
Za enako učinkovitost obdelave mešanih izpustov so predlagane
naslednje tehnike:
*
terciarna obdelava po biološkem čistilnem procesu, npr. adsorpcija
na aktivnem oglju z recikliranjem aktivnega oglja v sistem za
aktivno blato in razgradnja adsorbiranih biološko nerazgradljivih
spojin s sežigom ali radikalno obdelavo presežnega blata (biomasa
in izrabljeno aktivno oglje)
*
kombinirana biološka fizikalna in kemijska obdelava z dodajanjem
aktivnega oglja in železove soli v prahu v sistem aktivnega blata
z reaktiviranjem presežnega blata z "mokro oksidacijo" ali "mokro
peroksidacijo" (če se uporablja vodikov peroksid)
*
ozoniranje rekalcitrantnih spojin pred sistemom aktivnega blata.
Za odpadne volne pri čiščenju vode tečejo razprave o vrsti različnih
scenarijev. Okoljevarstvena učinkovitost je pri izparilni postaji
mnogo večja kot pri flokulacijski postaji. Vendar so začetni stroški
izparilne postaje mnogo višji in vračilni rok (v primerjavi z
odvajanjem v kanalizacijo) pri majhnih obratih (3500 t volne na leto)
znaša 4 – 5 let. Pri srednje velikih obratih (15000 t volne na leto)
se v 10 letih izparevanje izkaže za nekaj cenejše kot flokulacija. V
kombinaciji z zanko za odstranjevanje nesnage in pridobivanje maščob
je izparevanje še vabljivejše, saj je mogoče vgraditi manjši
izparilnik, kar zmanjša začetne kapitalske stroške. Uporaba zanke za
pridobivanje maščob zmanjša tudi obratovalne stroške, in sicer za
prihodek od prodaje maščob (ta učinek je znatnejši v obratih za
čiščenje fine volne).
Z vidika okolja je najboljša možnost kombinacija zanke za
odstranjevanje nesnage in pridobivanje maščob z izparjanjem izpustov
in sežiganjem blata ter polnega recikliranja vode in energije. Zaradi
zapletenosti te tehnike in začetnih kapitalskih stroškov pa je ta
možnost primernejša za 1) nove obrate, 2) obstoječe obrate, ki še
nimajo čiščenja izpustov na lokaciji, in 3) obratov, ki se odločajo za
zamenjavo odsluženih postaj za čiščenje izpustov.
Glede biološkega čiščenja izpustov je znano, da v Evropi (zlasti v
Italiji) obstajajo obrati za čiščenje volne, ki uporabljajo biološke
procese kot glavno metodo čiščenja izpustov. Zaenkrat pa še ni bilo
predloženih nobenih natančnih informacij.
Dokazano je, da ima blato od čiščenja volne, zmešano z glino, odlične
tehnične lastnosti za izdelavo opek. Ekonomičnost je močno odvisna od
pogodbe med obratom za čiščenje volne in opekarno. Po poročilih je ta
tehnika cenejša od odlaganja na odlagališču odpadkov, kompostiranja in
sežiganja. V okviru priprave BREF nismo dobili nobenih informacij o
drugih možnostih recikliranja.
Generične BAT (ZA TEKSTILNO INDUSTRIJO KOT CELOTO)
Upravljanje
Znano je, da morata v korak z izboljšavami tehnologije iti tudi
upravljanje z okoljem in dobro gospodarjenje. Upravljanje obrata, v
katerem potekajo procesi, ki lahko onesnažujejo okolje, zahteva uvedbo
številnih elementov sistema okoljskega ravnanja (EMS). Uvedba sistema
monitoringa procesnih vhodov in izhodov je predpogoj za ugotovitev
prednostnih področij za izboljšave okoljevarstvene učinkovitosti.
Doziranje in dovajanje kemikalij (razen barv)
BAT je vgradnja sistemov avtomatskega doziranja in dodajanja, ki
dovajajo točno zahtevane količine kemikalij in pomožnih sredstev in
jih dovajajo neposredno v stroje, skozi cevovode, brez človekovega
fizičnega posredovanja.
Izbira in raba kemikalij
BAT je spoštovati določena splošna načela izbire kemikalij in
upravljanja njihove rabe:
*
kjer je mogoče doseči želeni rezultat procesa brez uporabe
kemikalij, naj se jih sploh ne uporablja
*
kjer to ni mogoče, naj se pri izbiri kemikalij in načina njihove
uporabe uporabi pristop z analizo tveganj, da se kar najbolj
zmanjša skupna tveganja.
Obstaja vrsta seznamov in klasifikacijskih orodij za kemikalije. Med
načine obratovanja, ki zagotavljajo kar najmanjša skupna tveganja,
spadajo tehnike, kakršne so zaprte zanke in razgradnja onesnaževal v
samih zankah. Seveda je treba ustrezno upoštevati zadevne predpise
Skupnosti.
Na podlagi teh načel je izpeljanih več podrobnih sklepov o BAT, zlasti
za omakalna sredstva, kompleksirna sredstva in sredstva proti
penjenju. Podrobneje govori o tem 5. poglavje.
Izbira vhodnih surovin - vlaken
Znano je, da je poznavanje kakovosti in količine snovi (npr. sredstev
za pripravo, pesticidov, pletilnih olj), ki so bile uporabljene na
vlaknih v predhodnih procesih, bistveno za to, da lahko proizvajalec
preprečuje in obvladuje okoljske učinke zaradi teh snovi. BAT je
razvijati sodelovanje s partnerji v predhodnih fazah tekstilne
proizvodne verige, tako da se oblikuje veriga okoljevarstvene
odgovornosti za tekstilije. Želeno je izmenjevati informacije o vrstah
kemikalij in obremenitvah s kemikalijami, ki so dodane in ostanejo v
vlaknih v vsaki fazi življenjskega cikla izdelka. Opredeljenih je bila
vrsta BAT za različne surovine:
*
umetna vlakna: BAT je izbrati materiale, obdelane s
pripravljalnimi sredstvi, ki imajo nizke emisije in so biološko
razgradljivi
*
bombaž: glavni problem je prisotnost nevarnih snovi, kakršna je
PCP, ter kakovost in količina klejiv (izbira materialov, klejenih
s tehnikami dodajanja majhnih količin klejiv ter z visoko
učinkovitimi biološko odstranljivimi klejivi). Če tržni pogoji
dopuščajo, naj ima prednost organsko gojeni bombaž
*
volna: poudarek je na uporabi razpoložljivih informacij in na
spodbujanju sodelovanja med pristojnimi organi, katerega cilj je
odprava predelave volne, onesnažene s pesticidi OC, ter zmanjšanje
zakonite uporabe ektoparaziticidov za ovce že na izvoru. Tudi
izbira volnene preje, izdelane z biološko razgradljivimi
predilnimi sredstvi namesto s pripravki na osnovi mineralnih olj
ali vsebujočimi APEO je prav tako del BAT.
Vsi ukrepi temeljijo na predpostavki, da so vhodne surovine – vlakna
izdelana ob uporabi določenega sistema kakovosti, tako da lahko
predelovalec dobi ustrezne informacije o vrstah in količinah
onesnaževal.
Ravnanje z vodo in energijo
Prihranki vode in energije so v tekstilni energiji pogosto med seboj
povezani, saj je glavni del energije porabljen za ogrevanje procesnih
kopeli. BAT se začne z monitoringom porabe vode in energije v
različnih procesih ob hkratnem izboljšanju upravljanja procesnih
parametrov. BAT zajema uporabo strojev z nižjimi razmerji kopeli pri
šaržni obdelavi ter z majhnimi dodajanji sredstev pri kontinuirni
obdelavi, ob uporabi najnovejših tehnik izboljšanja učinkovitosti
pranja. BAT je tudi preučevanje možnosti ponovne uporabe vode in
recikliranja s sistematičnim ugotavljanjem lastnosti in količin
različnih procesnih tokov.
Čiščenje volne
Čiščenje volne z vodo
BAT je uporaba zank za pridobivanje maščob in nesnage iz izdelka.
Vrednosti porabe vode, ustrezajoče BAT, so 2 do 4 l/kg pri mastni
volni v srednjih in velikih obratih (15000 ton mastne volne na leto)
in 6 l/kg v majhnih obratih. Ustrezajoče vrednosti pridobivanja maščob
so v območju od 25 do 30 % maščob, ki so po ocenah prisotne v čiščeni
volni. Podobno znašajo BAT ustrezajoče vrednosti porabe energije 4 –
4,5 MJ/kg obdelane mastne volne, od česar približno 3,5 MJ/kg odpade
na toplotno energijo, 1 MJ/kg pa na električno. Zaradi pomanjkanja
podatkov pa ni mogoče opredeliti, ali zgoraj omenjene BAT ustrezajoče
porabe vode in energije veljajo tudi za ekstra fino volno (premer
vlakna v glavnem v velikostnem razredu 20μm ali manjši).
Čiščenje volne z organskim topilom
Čiščenje z organskim topilom je opredeljeno kot BAT, če se izvajajo
vsi ukrepi za zmanjšanje nezajetih izpustov in za preprečevanje vseh
onesnaženj podtalnice z razpršenimi emisijami ali ob nezgodah.
Podrobneje te ukrepe obravnava točka 2.3.1.3.
KONČNA OBDELAVA TEKSTILA IN PROIZVODNJA PREPROG
Predhodna obdelava
Odstranjevanje pletilnih maziv iz tkanine
BAT je uporabljati eno od naslednjih možnosti:
*
izbrati pleteno tkanino, ki je bila obdelana z v vodi topnimi in
biološko razgradljivimi mazivi, ne pa s konvencionalnimi mazivi na
osnovi mineralnih olj (glejte točko 4.2.3). Odstranjuje se jih s
pranjem v vodi. Pri tkanini iz umetnih vlaken mora biti korak
pranja opravljen pred fiksiranjem s toploto (da se odstrani maziva
in prepreči njihova emisija v zrak)
*
izvesti korak fiksiranja s toploto pred pranjem in čistiti emisije
v zrak iz Stenterjevega stroja s suhim elektrofiltriranjem, ki
omogoča izrabo odpadne energije in ločeno zbiranj olja. S tem se
zmanjša onesnaženost izpusta (glejte točko 4.10.9)
*
odstraniti olja, ki niso topna v vodi, s pranjem z organskimi
topili. Nato se upošteva zahteve iz točke 2.3.1.3 in zahteve glede
razgradnje obstojnih onesnaževal v zanki (npr. s procesi pospešene
oksidacije). S tem se izognemo nevarnosti onesnaženja podtalnice z
razpršenimi emisijami in ob nezgodah. Ta tehnika je primerna še
zlasti v primerih, ko so v tkanini prisotna tudi druga v vodi
netopna sredstva iz predhodnih obdelav, npr. silikonska olja.
Odstranitev klejiv
BAT je uporabljati eno od naslednjih možnosti:
*
izbrati surovino, pripravljeno s tehnikami z majhnim dodajanjem
sredstev (npr. predhodno vlaženje preje; glejte točko 4.2.5) in z
učinkovitejšimi biološko odstranljivimi klejivi (glejte točko
4.2.4), ob tem pa tudi uporabljati učinkovite pralne sisteme za
odstranjevanje klejiv in tehnike čiščenja odpadne vode z nizkim
razmerjem med hranilnimi snovmi in maso (F/M <0.15 kg BOD5/kg
MLSS·d, s prilagojenim aktivnim blatom in pri temperaturah nad 15
°C – glejte točko 4.10.1) za boljšo biološko odstranljivost klejiv
*
uporabiti oksidacijski postopek, če izvora surovin ni mogoče
nadzorovati (glejte točko 4.5.2.4)
*
združiti odstranjevanje klejiv, čiščenje in beljenje v en korak,
kakor je opisano v točki 4.5.3
*
pridobiti in ponovno uporabiti klejiva z ultrafiltriranjem, kakor
je opisano v točki 4.5.1.
Beljenje
BAT je:
*
uporaba vodikovega peroksida kot prednostnega belilnega sredstva,
skupaj s tehnikami zmanjševanja uporabe stabilizatorjev vodikovega
peroksida, kakor opisuje točka 4.5.5, ali uporaba biološko
razgradljivih / biološko odstranljivih kompleksirnih sredstev,
opisanih v točki 4.3.4
*
uporaba natrijevega klorita za lanena vlakna in vlakna iz ličine,
ki jih ni mogoče beliti samo z vodikovim peroksidom.
Najprimernejši postopek je dvofazno beljenje z vodikovim
peroksidom in klorovim dioksidom. Obvezna je uporaba klorovega
dioksida brez elementarnega klora. Klorov dioksid brez
elementarnega klora se pridobiva z reduciranjem natrijevega
klorata z vodikovim peroksidom (glejte točko 4.5.5)
*
omejevanje uporabe natrijevega hipoklorita samo na primere, kjer
je treba doseči visoko belino, in na občutljive tkanine, pri
katerih bi lahko nastopila depolimerizacija. V teh posebnih
primerih za zmanjšanje nastajanja nevarnih AOX poteka beljenje z
natrijevim hipokloritom v dveh korakih; v prvem koraku se
uporablja peroksid, v drugem pa hipoklorit. Izpusti iz beljenja s
hipokloritom se vodi ločeno od drugih tokov in mešanih izpustov,
da se zmanjša nastajanje nevarnih AOX.
Merceriziranje
BAT je bodisi:
*
pridobiti in ponovno uporabiti alkalne snovi iz vode iz
mercerizacije, kakor je opisano v točki 4.5.7
*
ali ponovna uporaba izpustov, ki vsebujejo alkalne snovi, v drugih
predhodnih obdelavah.
Barvanje
Doziranje in dovajanje barvnih pripravkov
BAT je uporabljati vse naslednje postopke:
*
zmanjšanje števila barv (en način zmanjšanja števila uporabljenih
barv je uporaba trikromatskih sistemov)
*
uporaba avtomatskih sistemov doziranja in dovajanja barv, ročno
dovajanje pride v poštev le pri barvah, ki se uporabljajo poredko
*
pri dolgih kontinuirnih linijah, pri katerih je prostornina
distribucijskih cevovodov primerljiva s prostornino kopeli naj se
po možnosti uporabljajo decentralirzirane avtomatske postaje, ki
ne mešajo kemikalij in barv vnaprej pred samim procesom in katerih
čiščenje je popolnoma avtomatsko.
Splošne BAT za vse procese šaržnega barvanja
BAT je:
*
uporaba strojev, opremljenih z: avtomatskimi krmilniki polnilne
prostornine, temperature in drugih parametrov cikla barvanja,
posrednimi grelnimi/hladilnimi sistemi, napami in vrati za
zmanjševanje izpustov par
*
izbira strojev, ki so najprimernejši za velikosti proizvodnih
serij, tako da lahko delujejo v območju nazivnih razmerij tekočin,
za katera so projektirani. Sodobni stroji lahko obratujejo pri
približno konstantnem razmerju tekočin tudi pri delnih
obremenitvah do 60 % nazivne zmogljivosti (stroji za barvanje
preje celo do 30 %) (glejte točko 4.6.19)
*
izbira novih strojev kolikor mogoče v skladu z zahtevami,
opisanimi v točki 4.6.19:
*
nizka ali ultra nizka razmerja tekočine
*
ločevanje tekočine kopeli od substrata že med procesom
*
notranje ločevanje procesne tekočine od pralne tekočine
*
mehanska ekstrakcija tekočine, ki zmanjšuje prenos v naslednje
faze in povečuje učinkovitost pranja
*
skrajšan cikel.
*
zamenjava metode s prelivanjem-potapljanjem z metodo polnjenja in
praznjenja ali drugimi metodami (pametno spiranje tkanin), kakor
opisuje točka 4.9.1
*
ponovna uporaba izpiralne vode za naslednje barvanje ali
obnavljanje ter uporaba barvne kopeli, kjer tehnični pogoji to
dopuščajo. To tehniko (glejte točko 4.6.22) je lažje uvesti pri
barvanju prostih vlaken, pri katerem se uporabljajo stroji s
polnjenjem z vrha. Nosilec vlaken je mogoče vzeti iz stroja za
barvanje brez praznjenja kopeli. Sodobni stroji za šaržno barvanje
pa so opremljeni z vgrajenimi rezervoarji, ki omogočajo
neprekinjeno avtomatsko ločevanje koncentratov iz izpiralne vode
Splošne BAT za procese kontinuirnega barvanja
Poraba vode pri kontinuirnih in pol-kontinuirnih procesih barvanja je
manjša kot pri šaržnih procesih barvanja, nastajajo pa visoko
koncentrirani ostanki.
BAT je zmanjševanje izgub koncentrirane tekočine kopeli z naslednjimi
ukrepi:
*
uporaba sistemov dodajanja majhnih količin tekočin kopeli in
zmanjševanje prostornine korita kopeli pri uporabi postopkov
barvanja s polnjenjem
*
pri procesih s sprotnim dodajanjem kemikalij, uvedba sistemov
dodajanja kemikalij v ločenih tokovih, ki se mešajo šele tik pred
dodajanjem v proces
*
uporaba enega od naslednjih sistemov doziranja polnilne tekočine,
temelječega na merjenju izčrpanosti (glejte točko 4.6.7):
*
merjenje količine porabljene tekočine barvne kopeli glede na
količino obdelane tkanine (dolžine traku tkanine, pomnožene s
specifično težo), rezultat pa se avtomatsko obdela in uporabi pri
pripravi naslednje primerljive šarže
*
uporaba tehnike hitrega barvanja, pri kateri se barvna raztopina
ne pripravi v celoti vnaprej za celotno šaržo, pač pa se
pripravlja sproti, v več korakih, na podlagi sprotnega merjenja
izčrpanosti. Ta druga tehnika naj ima prednost, če jo ekonomika
dopušča (glejte točko 4.6.7)
*
povečanje učinkovitosti pranja po načelih pranja v protitoku in
zmanjšanja prenosa snovi v naslednje faze, kakor opisuje točka
4.9.2.
Barvanje z mešanicami PES & PES disperznih barv
BAT je:
*
izogibanje uporabi nevarnih nosilcev z naslednjimi ukrepi (od bolj
k manj ustreznim):
*
uporaba poliestrskih vlaken, ki jih je mogoče barvati brez
nosilcev (modificiranih PET ali PTT), kakor opisuje točka 4.6.2,
če to dopuščajo tržne zahteve glede izdelka
*
barvanje pri visokih temperaturah brez nosilcev. Ta tehnika ni
uporabna za mešanice PES/WO in elasten/WO
*
nadomeščanje konvencionalnih nosilcev barve s spojinami na osnovi
benzilbenzoata in N-alkilftalamida pri barvanju vlaken WO/PES
(glejte točko 4.6.1)
*
nadomeščanje natrijevega ditionida pri nadaljnji obdelavi vlaken
PES z uporabo ene od obeh predlaganih tehnik (glejte točko 4.6.5):
*
zamenjava natrijevega ditionida z reducirnim sredstvom na osnovi
derivatov sulfinske kisline. To naj spremljajo ukrepi, s katerimi
se zagotovi uporabo zgolj nujno potrebne količine reducirnega
sredstva za reduciranje barv (npr. uporaba dušika za
odstranjevanje kisika iz kopeli in iz zraka v stroju)
*
uporaba disperznih barv, ki jih je mogoče odstraniti v alkalnem
mediju s hidrolitskim topljenjem namesto z redukcijo (glejte točko
4.6.5)
*
uporaba optimiranih pripravkov barv, ki vsebujejo sredstva za
disperzijo, ki jih je mogoče biološko odstraniti, kakor je opisano
v točki 4.6.3.
Barvanje z žveplovimi barvami
BAT je (glejte točko 4.6.6):
*
zamenjava konvencionalnih prašnih in tekočih žveplenih barv s
stabiliziranimi nereduciranimi barvami brez žvepla ali z
reduciranimi tekočimi barvnimi pripravki z vsebnostjo žvepla manj
kot 1 %
*
zamenjava natrijevega sulfida z reducirnimi sredstvi brez žvepla
ali z natrijevim ditionidom (v navedenem prednostnem vrstnem redu)
*
izvajanje ukrepov, s katerimi se zagotovi uporabo zgolj nujno
potrebne količine reducirnega sredstva za reduciranje barv (npr.
uporaba dušika za odstranjevanje kisika iz kopeli in iz zraka v
stroju)
*
prednostna uporaba vodikovega peroksida kot oksidanta.
Barvanje z reaktivnimi barvami
BAT je:
*
uporaba reaktivnih barv z visoko stopnjo fiksiranja in nizkimi
vsebnostmi soli, kakor je opisano v toškah 4.6.10 in 4.6.11
*
izogibanje uporabi detergentov in kompleksirnih sredstev v korakih
spiranja in nevtralizacije po barvanju, z uporabo vročega spiranja
z izrabo toplotne energije izpustov iz spiranja (glejte točko
4.6.12).
Barvanje s polnjenjem z reaktivnimi barvami
BAT je uporaba tehnik barvanja, ki so enako okoljevarstveno učinkovite
kot tehnike, opisane v točki 4.6.13. Opisana tehnika je ob upoštevanju
skupnih stroškov obdelave bolj ekonomična od barvanja s polnjenjem,
potrebni kapitalski vložek za prehod na novo tehnologijo pa je znaten.
Pri novih obratih in obratih, ki se odločajo za zamenjavo opreme, pa
dejavnik stroškov ni tako pomemben. V vsakem primeru je BAT izogibanje
uporabi sečnine in uporaba metod fiksiranja brez silikatov (glejte
točko 4.6.9).
Barvanje volne
BAT je:
*
zamenjava kromovih barv z reaktivnimi barvami, kjer to ni mogoče,
pa uporaba metod z ultra majhnimi količinami kroma, ki
izpolnjujejo naslednja merila, opredeljena v točki 4.6.15:
*
doseganje faktorja emisij 50 mg kroma na kg obdelane volne, kar
ustreza koncentraciji kroma 5 mg/l izrabljene kromove kopeli pri
razmerju kopeli 1:10
*
v odpadni vodi ni zaznati kroma (VI) (ob uporabi standardne
metode, ki zaznava krom VI v koncentracijah < 0,1 mg/l)
*
zagotavljanje kar najmanjšega izpuščanja težkih kovin v odpadno
vodo pri bravanju volne s kompleksnimi kovinskimi barvami. BAT
ustrezajoče vrednosti so faktorji emisij 10 - 20 mg kroma na kg
obdelane volne, kar ustreza koncentraciji kroma 1 - 2 mg/l
izrabljene kromove kopeli pri razmerju kopeli 1:10. Ta merila je
mogoče doseči z:
*
uporabo pomožnih sredstev, ki povečujejo izrabo barve, npr. s
procesom, opisanim v točki 4.6.17, za prosta volnena vlakna in
česano volno
*
uporabo metod uravnavanja pH, s katerimi se povečuje končna izraba
kopeli pri drugih tkaninah
*
prednostna uporaba procesov z uravnavanjem pH pri barvanju z
barvami, pri katerih je mogoče uravnavanje pH (kislinske in
bazične barve), tako da se doseže enakomerno barvanje ob najboljši
izrabi barv in sredstev za zaščito proti mrčesu ob minimalni
uporabi organskih izravnalnih sredstev (glejte točko 4.6.14).
Tiskanje
Proces na splošno
BAT je:
*
zmanjšanje izgub tiskarske paste pri rotacijskem sitotisku z:
*
zmanjševanjem prostornine sistemov dovoda tiskarske paste (glejte
točko 4.7.4)
*
pridobivanjem tiskarske paste iz sistemov dovoda ob koncu vsake
proizvodne serije s tehnikami, opisanimi v točki 4.7.5
*
recikliranjem ostankov tiskarske paste (glejte točko 4.7.6)
*
zmanjševanje porabe vode za čiščenje s kombinacijo naslednjih
ukrepov (glejte točko 4.7.7):
*
vklopno/izklopno krmiljenje čiščenja tiskarskega traku
*
ponovna uporaba najčistejšega dela vode po čiščenju strgal, sit in
veder
*
ponovna uporaba vode po čiščenju tiskarskega traku
*
uporaba strojev za digitalno brizgalno tiskanje pri majhnih
proizvodnih serijah (manj kot 100 m) pri ploskih tkaninah, kjer to
dopuščajo tržne zahteve glede izdelka (glejte točko 4.7.9).
Spiranje tiskalnika s topilom, kadar ne deluje, da ne pride do
zamašitve, ne velja za BAT
*
uporaba strojev za digitalno brizgalno tiskanje, opisanih v točki
4.7.8, za tiskanje preprog in velikoserijskih tkanin, razen za
tiskanje za povečanje odpornosti v podobnih uporabah.
Reaktivno tiskanje
BAT je odpravljanje uporabe sečnine z enim od naslednjih ukrepov:
*
enofazni proces z uravnavanim dodajanjem vlage, bodisi s tehniko
penjenja ali z brizganjem nadzorovane količine vodne megle (glejte
točko 4.7.1)
ALI
*
dvofazni postopek tiskanja (glejte točko 4.7.2).
Pri svili in viskozi pri enofaznem procesu tehnika brizganja ni
zanesljiva, saj ta vlakna zahtevajo dovajanje majhnih količin vlage.
Pri viskozi se je za primerno že pokazala tehnika penjenja ob popolni
odpravi sečnine, pri svili pa še ne. Pri proizvodni zmogljivosti do
okoli 80000 tekočih metrov na dan znašajo investicijski stroški za
stroj za penjenje okoli 200000 euro. Tehnika se že uporablja pod
ekonomskimi pogoji v obratih z zmogljivostmi okoli 30000, 50000 in
140000 tekočih metrov na dan. Vprašanje pa je, ali je ta tehnika
ekonomsko upravičena v manjših obratih.
Brez tehnike penjenja je mogoče porabo sečnine zmanjšati na okoli 50
g/kg tiskarske paste pri svili ter na 80 g/kg pri viskozi.
Tiskanje s pigmentnimi barvami
BAT je uporaba optiiranih tiskarskih past, ki izpolnjujejo naslednje
zahteve (glejte točko 4.7.3):
*
trdila z nizkimi emisijami hlapljivega organskega ogljika (ali
popolnoma brez hlapljivih topil) in veziva z malo formaldehida.
Ustrezajoče emisije v zrak znašajo <0,4 g org. C / kg tekstila (ob
predpostavki 20 m3 zraka/kg tekstila)
*
brez APEO in visoka stopnja biološke odstranljivosti
*
zmanjšana vsebnost amoniaka. Ustrezajoče emisije: 0,6 g NH3/kg
tekstila (ob predpostavki 20 m3 zraka/kg tekstila)
Končna obdelava
Proces na splošno
BAT je:
*
zmanjšanje količine ostanka tekočine z:
*
uporabo tehnik minimalnega nanašanja (npr. z nanašanjem s peno, s
prho) ali zmanjšanjem prostornine posod za kopel
*
ponovno uporabo tekočin, če to ne škoduje kakovosti
*
zmanjšanjem porabe energije Stenterjevih strojev z (glejte točko
4.8.1):
*
uporabo opreme za mehansko odstranjevanje vode, ki zmanjša
vsebnost vode v tkanini na vstopu
*
optimiranjem toka zraka skozi peč, avtomatskim vzdrževanjem
vlažnosti na izstopu na ravni med 0,1 in 0,15 kg vode/kg suhega
zraka, upoštevanjem potrebnega časa za vzpostavitev ravnovesnih
pogojev
*
vgradnjo sistemov za izrabo odpadne energije
*
vgradnjo izolacije
*
optimalnim vzdrževanjem gorilcev v neposredno ogrevanih strojih
*
uporabo receptov, optimiranih na minimalne emisije v zrak. Primer
klasifikacije/izbire receptov za končno obdelavo, "koncept
emisijskega faktorja", je opisan v točki 4.3.2.
Impregnacija za lažje vzdrževanje
BAT je uporaba zamreževalnih sredstev brez formaldehida v panogi
izdelave preprog in uporaba zamreževalnih sredstev brez formaldehida
ali z malo formaldehida (vsebnost formaldehida v pripravku <0,1 %) v
tekstilni industriji (glejte točko 4.8.2).
Impregnacija proti moljem
*
Proces na splošno
BAT je:
*
uvedba ustreznih ukrepov ravnanja z materiali, kakor opisuje točka
4.8.4.1
*
zagotovitev učinkovitosti (prenosa sredstva proti insektom na
vlakna) 98 %
*
uvedba naslednjih dodatnih ukrepov pri nanosu sredstva proti
moljem v barvni kopeli:
*
doseganje pH<4,5 ob koncu procesa, če to ni mogoče, pa nanos
sredstva proti insektom v posebnem koraku ob ponovni uporabi
kopeli
*
dodajanje sredstva proti moljem po ekspanziji barvne kopeli, da se
tekočina ne preliva
*
izbira pomožnih sredstev, ki ne upočasnjujejo vpijanja (izrabe)
sredstev proti moljem med procesom barvanja (glejte točko
4.8.4.1).
*
Impregnacija proti moljem pri preji, izdelani s suhim predenjem
BAT je uporaba ene ali obeh naslednjih tehnik (opisanih v točki
4.8.4.2):
*
združitve naknadne obdelave v kislem (za povečanje vpijanja
aktivne sestavine sredstva proti moljem) in ponovna uporaba
izpiralne kopeli v naslednjem koraku barvanja
*
uporabo proporcionalnega prekomernega impregniranja 5 % vse
mešanice vlaken ob uporabi namenskih strojev za barvanje in
sistemov za recikliranje odpadne vode, da se zmanjšajo emisije
aktivnih sestavin v dodo.
*
Impregnacija proti moljem v proizvodnji z barvanjem prostih vlaken
/ čiščenjem preje
BAT je (glejte točko 4.8.4.3):
*
uporaba namenskih sistemov za nanašanje v malih serijah,
nameščenih za strojem za čiščenje preje
*
recikliranje tekočine iz maloserijskega procesa med šaržami in
uporaba procesa, namenjenega posebej odstranitvi aktivne sestavine
iz izrabljene procesne tekočine. Te tehnike lahko vključujejo tudi
adsorpcijsko ali razgradno čiščenje
*
nanašanje sredstva proti moljem neposredno na hrbet preproge (v
proizvodnji preprog) s peno.
*
Impregnacija proti moljem v proizvodnji z barvanjem preje
BAT je (glejte točko 4.8.4.4):
*
uporaba ločenega procesa naknadne obdelave, s čimer se zmanjšajo
emisije iz procesa barvanja, do katerih bi prišlo zaradi
neoptimalnih pogojev za vpijanje sredstva proti moljem
*
uporaba pol-kontinuirnih strojev za nanašanje za male proizvodne
serije ali prilagojenih centrifug
*
recikliranje tekočine iz maloserijskega procesa med šaržami preje
in uporaba procesov, namenjenih posebej odstranitvi aktivne
sestavine iz izrabljene procesne tekočine. Te tehnike lahko
vključujejo tudi adsorpcijsko ali razgradno čiščenje
*
nanašanje sredstva proti moljem neposredno na hrbet preproge (v
proizvodnji preprog) s peno.
*
Obdelave za mehčanje tkanin
BAT je uporaba mehčalnih sredstev z blazinicami, ali še bolje s
pršenjem ali penjenjem, namesto neposredno v kopelih v šaržnih strojih
za barvanje (glejte točko 4.8.3).
Pranje
BAT je:
*
nadomestitev pranja s prelivanjem/izpiranjem z metodami polnjenja
in izpusta ali tehnikami "pametnega izpiranja", kakor je opisano v
točki 4.9.1
*
zmanjšanje porabe vode in energije pri kontinuirnih procesih z:
*
vgradnnjo pralnih strojev z visokimi izkoristki po načelih,
opisanih v točki 4.9.2. Ustrezajoče vrednosti pri kontinuirnem
pranju celuloznih in umetnih metražnih tkanin z visokimi
izkoristki so navedene v tabeli 4.38
*
vgradnja sistemov za izrabo odpadne energije
*
če se ni mogoče izogniti halogeniranim organskim topilom (npr. pri
tkaninah, zelo onesnaženih s pripravki, kakršni so silikonska
olja, ki jih je težko odstraniti z vodo), uporaba opreme s
popolnoma zaprtimi tokokrogi. Bistvenega pšomena je, da oprema
izpolnjuje zahteve, opisane v točki 4.9.3, in da je poskrbljeno za
razgradnjo obstojnih onesnaževal v tokokrogu (npr. s procesom
pospešene oksidacije), da se prepreči nevarnost onesnaženja
podtalnice z razpršenimi emisijami ali ob nezgodah.
Obdelava odpadne vode
Pri obdelavi odpadnih vod so mogoče vsaj tri različne strategije:
*
centralna obdelava v postaji za biološko obdelavo odpadnih vod na
lokaciji
*
centralna obdelava v komunalni postaji za biološko obdelavo
odpadnih vod
*
decentralizirana obdelava na lokaciji (ali zunaj lokacije)
izbranih ločenih posamičnih tokov odpadne vode
Vse tri možnosti so lahko BAT, če se uporabljajo ustrezno glede na
dejanske razmere glede odpadnih vod. Med uveljavljena splošna načela
ravnanja z odpadnimi vodami in njihove obdelave spadajo:
*
ugotavljanje lastnosti različnih tokov odpadnih vod iz procesov
(glejte točko 4.1.2)
*
ločevanje izpustov na izvoru glede na vrsto in stopnjo
onesnaženosti, pred mešanjem z ostalimi tokovi. S tem se zagotovi,
da se v posamezno čistilno postajo vodijo le taka onesnaževala, ki
jih ta lahko obdela. Prav tako pa omogoča recikliranje ali ponovno
uporabo posameznih izpustov
*
usmerjanje onesnaženih tokov odpadnih vod v najustreznejše
obdelave
*
preprečevanje dovoda takih tokov odpadnih vod v sisteme biološke
obdelave, ki bi lahko motili delovanje teh sistemov
*
obdelava tokov odpadnih vod, ki vsebujejo določene biološko
nerazgradljive frakcije, z ustrezno metodo pred končno biološko
obdelavo ali namesto nje.
V skladu s takim pristopom so kot splošne BAT za obdelavo odpadnih vod
pri končni obdelavi tekstila in proizvodnji preprog opredeljene
naslednje:
*
obdelava odpadnih vod s sistemi aktivnega blata pri nizkem
razmerju med hranilnimi snovmi in mikroorganizmi, kakor je opisano
v točki 4.10.1, pd pogojem, da so koncentrirani tokovi z biološko
nerazgradljivimi spojinami ločeno predhodno obdelani
*
predhodna obdelava močno onesnaženih (PPK>5000 mg/l) izbranih
ločenih posamičnih tokov odpadne vode z biološko nerazgradljivimi
spojinami s kemično oksidacijo (npr, s Fentonovo reakcijo, kakor
je opisano v točki 4.10.7). Za tako obdelavo pridejo v poštev
tekočine iz kopeli pri pol-kontinuirnem ali kontinuirnem pranju in
končni obdelavi, razklejilnih kopeli, tiskarske paste, ostanki pri
obdelavi hrbtišč preprog, barvanja v kopeli in kopeli za končno
obdelavo.
Nekateri procesni ostanki, npr. ostanki tiskarske paste in ostanki
tekočin iz kopeli, so zelo onesnaženi in naj se jih sploh ne uvaja v
tokove odpadne vode, če je to mogoče.
Te ostanke naj se odstranjuje na ustrezen način; zaradi njihove visoke
kurilnosti je ena od primernih možnosti toplotna oksidacija.
Za odpadne vode, ki vsebujejo pigmentno tiskarko pasto ali lateks od
impregnacije hrbtišča preprog, je kot alternativa kemični oksidaciji
možna tudi metoda obarjanja/flokulacije in sežiga nastalega blata
(kakor je opisano v točki 4.10.8).
Pri azo barvah pa se lahko barvo učinkoviteje odstrani z anaerobno
obdelavo polnilne tekočine in tiskarske paste, opisano v točki 4.10.6,
pred nadaljnjo aerobno obdelavo.
Če koncentriranih vodnih tokov z biološko nerazgradljivimi spojinami
ni mogoče obdelovati ločeno, je za zagotovitev enake skupne
učinkovitosti potrebna njihova dodatna fizikalno-kemična obdelava. Med
take obdelave spadajo:
*
terciarna obdelava po procesu biološke obdelave. Primer zanjo je
adsorpcija na aktivnem oglju ob recikliranju aktivnega oglja v
sistem aktivnega blata: temu sledi razgradnja adrorbiranih
biološko nerazgradljivih spojin s sežigom ali z obdelavo
presežnega blata s prostimi radikali (npr. s procesom, v katerem
nastajajo OH*, O2*-, CO2*-) (biomasa in izrabljeno aktivno oglje)
(glejte obrat 6 v točki 6.10.1)
*
kombinirana biološka, fizikalna in kemijska obdelava z dodajanjem
aktivnega oglja in železove soli v prahu v sistem aktivnega blata
z reaktiviranjem presežnega blata z "mokro oksidacijo" ali "mokro
peroksidacijo" (če se uporablja vodikov peroksid), kakor je
opisano v točki 4.10.3
*
ozoniranje rekalcitrantnih spojin pred sistemom aktivnega blata
(glejte obrat 3 v točki 4.10.1).
Obdelava izpustov pri čiščenju volne (vodni proces)
BAT je:
*
združitev uporabe zank za odstranjevanje nesnage / pridobivanje
maščob z obdelavo izpustov z izparevanjem in integriranim
sežiganjem nastalega blata ter popolnim recikliranjem vode in
energije pri: 1) novih obratih, 2) obstoječih obratih, ki nimajo
čiščenja izpustov na lokaciji, 3) obratih, ki se odločajo za
zamenjavo odsluženih postaj za čiščenje izpustov. Ta tehnika je
opisana v točki 4.4.2
*
uporaba obdelave s koaguliranjem/flokuliranjem v obstoječih
obratih, kjer je že uvedena, skupaj s sproščanjem v kanalizacijske
sisteme, ki uporabljajo aerobno biološko čiščenje.
Ali je mogoče biološko obdelavo šteti kot BAT, mora ostati odprto
vprašanje, dokler ne bo mogoče zbrati boljših informacij glede njenih
stroškov in učinkovitosti.
Odlaganje blata
Blato iz obdelave odpadnih vod pri čiščenju volne
BAT je:
*
uporaba blata pri proizvodnji opek (glejte točko 4.10.12) ali
uvedba kake druge ustrezne možnosti recikliranja
*
sežiganje blata ob izrabi nastale toplote, pod pogojem, da se
izvaja nadzor emisij SOx, NOx in prahu in da ni emisij dioksinov
in furanov, ki bi izvirale iz organsko vezanega klora iz
pesticidov, ki so lahko v blatu.
Sklepne opombe
Glavne splošne ugotovitve so:
*
izmenjava informacij je bila uspešna in po drugem sestanku
tehnične delovne skupine je bila dosežena visoka raven soglasja.
*
zaradi značilnosti tekstilne inustrije (zelo kompleksna in
raznovrstna panoga) bodo učinki uvedbe opredeljenih BAT odvisni od
značilnosti posameznega obrata. Hitrost uvajanja bo v tej panogi
torej še posebej občutljivo vprašanje
*
ob upoštevanju sedanjih težav, ki jih imajo posamezna podjetja pri
nadzoru/izbiri izvorov surovin – vlaken, smo sprejeli sklep, da je
pogoj za ustrezno vlogo za dovoljenje IPPC sistem zagotavljanja
kakovosti za vstopne tekstilne materiale. BAT je torej razvijati
sodelovanje s partnerji v predhodnih fazah tekstilne proizvodne
verige, ne le na ravni posameznega obrata, pač pa tudi na ravni
panoge, tako da se oblikuje veriga okoljevarstvene odgovornosti za
tekstilije.
Glavna priporočila za nadaljnje delo so:
*
potrebno je bolj sistematično zbiranje podatkov o sedanjih ravneh
porab in emisij ter o učinkovitosti tehnik, ki pridejo v poštev
pri določanju BAT, zlasti glede izpustov vode
*
kot dodatna pomoč pri določanju BAT je potrebna podrobnejša ocena
stroškov in prihrankov, povezanih s tehnikami
*
zbiranje informacij o področjih, ki jih zaradi pomanjkanja
informacij BREF ne pokriva ustrezno. Posebna področja, za katera
primanjkuje informacij, so podrobneje omenjena v poglavju 7.
ES preko svojih programov RTR proži in podpira vrsto projektov na
področju čistih tehnologij, obdelave odpadnih vod in tehnologij
recikliranja ter strategij upravljanja. Rezultati teh projektov bodo
lahko koristni pri revizijah dokumentov BREF v prihodnosti. Zato
bralce pozivamo, naj EIPPCB obveščajo o vseh raziskovalnih rezultatih,
ki lahko zadevajo ta dokument (glejte tudi predgovor tega dokumenta).
xx