Koordinacijski Odbora Za Čisto Okolje Krajevnih Skupnosti V MO

koordinacijski odbora za čisto okolje krajevnih skupnosti v mo koper: ankaran, hrvatini, škofije, dekani, sv. anton, pobegi-čežarji, bertoki,

Koordinacijski odbora za čisto okolje krajevnih skupnosti v MO Koper:
Ankaran, Hrvatini, Škofije, Dekani, Sv. Anton, Pobegi-Čežarji,
Bertoki, Olmo – Prisoje, Vanganel in Žusterna
Pri KS Bertoki
C. Borcev 1,
6000 Koper
email [email protected]
Datum: 10.07.2007
Poročilo o dosedanjih aktivnostih Koordinacijskega odbora za čisto
okolje krajevnih skupnosti v Mestni občini Koper in stališče lokalnega
prebivalstva do plinskih terminalov v Tržaškem zalivu
V letu 1995, ko smo krajani KS Bertoki izvedeli, da nameravajo graditi
plinski terminal velikih razsežnosti v naši neposredni bližini, smo od
svoje krajevne skupnosti zahtevali, da zaščiti naše pravice do varnega
in zdravega okolja. Ugotovili smo, da temu ni tako. Organizirali smo
se sami, zbrali podpise proti gradnji, sklicali zbor krajanov in
zahtevali izvolitev novih članov v svet KS. Ti so nato vspostavili
dialog z vsemi pristojnimi institucijami: MOK, investitorji,
kompetentnimi ministrstvi. Novoustanovljeni svet KS je januarja 1996
zahteval, da MOK umakne soglasje za izgradnjo plinskega terminala, ker
je ta v nasprotju z zazidalnim načrtom industrijske cone in krajani
niso bili o tem nič obveščeni.
Pogovori niso potekali na demokratičen način, zato sta svet KS in
skupina krajanov aprila 1996 dala zahtevo in pobudo na Ustavno sodišče
RS za oceno ustavnosti in zakonitosti odloka MOK. Septembra 1999 je
Ustavno sodišče RS odločilo, da se odlok o sprejetju zazidalnega
načrta, kje naj bi se gradil tudi terminal, razveljavi.Tako povedano
deluje zelo enostavno, a vmes so bila štiri leta negotovosti.
Ugotovili smo, da institucije – bodisi državne kot tudi lokalne- in
politika sledijo trenutnim lastnim interesom. Globalnega pogleda na
okolje in ljudi, ki v njem živimo, pa nihče od njih ne upošteva. Zato
je naša bertoška KS predlagala tudi drugim KS, da se združimo v odbor,
ki sedaj deluje na širši ravni. Opozarjamo na pereče probleme za
katere imajo tisti, ki naj bi zanje skrbeli- če sploh so opredeljeni-
gluha ušesa.
KO je dal pobudo, da se uvede kataster onesnaževalcev v MOK, da se
izdelajo študije o kvaliteti zraka in njihov vpliv na zdravje ljudi,
da se instalira naprava za merjenje onesnaženosti zraka. Uspeli smo
prepričati nadebudne gospodarstvenike, da sežigalnica odpadkov ne sodi
v Luko Koper. Pri tem so nam pomagali okoljevarstveniki iz ZDA,
Anglije in Nizozemske, ki smo jih v ta namen povabili k sodelovanju,
da so nam posredovali svoje izkušnje.
Velik in trenutno še nerešen problem je kemična tovarna v Dekanih. Po
mnenju Inštituta Jožef Štefan je le ta zgrajena na kraju, ki ni
primeren za kemično industrijo (ozka dolina, neprimerna roža
vetrov,bližina morja,…). Že v šestdesetih letih, ko je bila zgrajena,
gospodarstveniki in politiki niso upoštevali stroke. Preseganja
izpustov v zrak so bila tudi 17 krat večja od dovoljenih (to pomeni,
da namesto 10 enot strupov na kubični meter, so v zrak spustili 170
enot). V letu 2002 ji je ministrstvo hotelo izdati dovoljenje za
trikratno povečanje proizvodnje, kljub temu, da od tovarne ni prej
zahtevalo, da sanira tehnološki postopek po štiridesetih letih
delovanja.Sosednjih krajanov kot strank v postopku sploh ni
upoštevalo. To je naša še nedokončana zgodba.
Po vseh teh izkušnjah imamo jasno vizijo pred seboj: civilna družba
mora imeti enakovreden prostor pri odločanju o vnašanju vseh sprememb
v njeno življenjsko okolje. Prevečkrat se zlorablja rek;«ne na mojem
dvorišču«. Vsak mora skrbeti za svoje dvorišče. Tisti, ki želi
posegati na moje dvorišče, mi mora dokazati, da to ne bo imelo
negativnih posledic.Jutri bo podjetje prodano za lepe denarce, nam pa
bodo za vedno ostali negativni vplivi teh dejavnosti. Nimamo niti
zagotovil, da se bo prostor saniral v slučaju, da ta dejavnost za
tržišče, iz katerihkoli razlogov, ne bo več zanimiva. Takih primerov
je vse polno. Poglejmo pri naših sosedih Italijanih v Žavljah-bivša
rafinerija-področje je degradirano, neuporabno, milijonska sredstva bi
bila potrebna, da bi se to saniralo, denarja pa ni od nikjer.
Naš prostor je zasičen z dejavnostmi, stvari niso tako enostavne,
morata biti prisotna enakopravna pogovor in dogovor.
Ko smo iz medijev izvedeli, da namerava Italija graditi dva plinska
terminala v Tržaškem zalivu, smo se skupaj z različnimi društvi,
gibanji in osveščenimi posamezniki povezali v Civilno združenje Istre.
Dne 23. 3. 2006 smo naslovili pismo na predsednika republike Janeza
Drnovška, predsednika vlade Janeza Janšo, Ministrstvo za okolje in
prostor ter na Ministrstvo za zunanje zadeve z zahtevo po ukrepanju
glede gradnje plinskih terminalov v Tržaškem zalivu. V pismu smo
opozorili na čezmejne ekološke, prometne, ekonomske, družbene in
varnostne vplive terminalov ter vse povabili na problemsko konferenco,
ki smo jo sklicali 30. 3. 2006 v Pretorski palači v Kopru.
Glede na pomen in težo problematike smo na konferenco poleg zgoraj
navedenih povabili tudi poslance v evropskem parlamentu, obalne
poslance v državnem zboru, župane obalnih občin, Morsko biološko
postajo Piran, vse krajevne skupnosti obalnih občin, nevladne
organizacije, civilna gibanja in vse slovenske medije. Iz zamejstva –
Tržaške in Goriške pokrajine- smo povabili italijanske Zelene, Friends
of the Earth in WWF, druga civilna gibanja in posameznike , ki so
sprožili ta problem na Tržaškem. Na problemski konferenci smo
udeležence seznanili z našimi stališči.
(glej prilogo 1)
Problemska konferenca je bila zelo odmevna. Pokazala je, da imajo
nevladne organizacije in civilna gibanja več informacij kot pa
slovenski državni organi. Italijanski kolegi so nam povedali, da tudi
na italijanski strani s tem problemom ljudje niso seznanjeni, saj
mediji o tem ne poročajo. Po tej konferenci se je začelo o terminalih
javno razpravljati, državne službe pa so se aktivirale na državni in
meddržavni ravni in 6.4. 2006 ustanovile Medresorsko komisijo za
oblikovanje stališč do problematike plinskih terminalov v Tržaškem
zalivu in njegovem obalnem območju.
18.4.2006 smo bili povabljeni na sejo Odbora za okolje in prostor
Državnega zbora R Slovenije, kjer smo predlagali v razpravo ter
sprejetje več sklepov (glej prilogo 2). Nobeden od naših predlogov na
tem odboru ni bil sprejet.
Zato smo 4. maja sklicali tiskovno konferenco v Kopru in v tiskovnem
sporočilu predstavili kratkoročne in dolgoročne posledice gradnje
terminalov, ter dvome nad odzivom naših vladnih predstavnikov (priloga
3)
Mladina je na svoji spletni strani odprla Peticijo podpore proti
namestitvi terminalov v Tržaškem zalivu. Peticijo je podpisalo skoraj
50 000 ljudi.
1. julija 2006 smo v organizaciji revije Mladina in skupaj z
italijanskimi in hrvaškimi okoljevarstveniki sklicali protestni shod
na pomolu Audace v Trstu. Peticija in shod sta bila medijsko zelo
odmevna. V Italiji je shod sprožil plaz vprašanj in aktivacijo
politikov in politike na temo terminalov.
Še tesneje smo se povezali z italijanskimi okoljevarstveniki: Comitato
per la salvaguardia del Golfo, WWF in Friends of the Earth. Zadnji so
na podlagi interpelacije naše evroparlamentarke Mojce Drčar Murko v
Evropski komisiji podali kazensko ovadbo proti italijanskim oblastem
zaradi kršitve evropskih direktiv pri izvajanju postopkov za gradnjo
terminalov.
Jeseni 2006 smo sodelovali na javnih predstavitvah Poročila o
ugotovitvah čezmejnih vplivov gradnje in obratovanja plinskih
terminalov v Kopru, ki ga je pripravilo Ministrstvo za okolje in
prostor. Do 11. novembra smo podali naše pripombe skupaj z dr.
Gorazdom Pretnarjem, Antonom Komatom in stranko AS. V teh pripombah
smo poudarili, da poročilo določenih faktorjev ni upoštevalo. Na to
temo smo na tiskovni konferenci v Ljubljani te pripombe predstavili
tudi javnosti. (Priloga 4)
Stališče lokalnega prebivalstva do gradnje terminalov
=====================================================
Lokalno prebivalstvo na obeh straneh meje gradnji plinskih terminalov
v Tržaškem zalivu odločno nasprotuje. Ekonomisti se ukvarjajo z
računi, štejejo izkupičke in si delijo med seboj zaslužek.
Prepričujejo nas, in v tem večkrat uspejo, da je to cenejša in
čistejša energija, nihče pa nas ne posvari o tem, kakšno je ozadje
vsega tega in kakšne so negativne posledice. Tržaški zaliv je plitev,
že sedaj preobremenjen z obstoječimi dejavnostmi. Gradnja nekaj tako
orjaškega, kot je terminal in ob njem še ogromni tankerji, njihova
plovba po morju in nujna militarizacija zaliva zaradi zagotavaljanja
varnosti, predstavlja grob poseg v ta prostor s hudimi kratkoročnimi
in dolgoročnimi ekološkimi, zdravstvenimi, družbenimi, varnostnimi in
ekonomskimi posledicami, kar je potrdila tudi stroka.
Gospodje politiki, vi veste, da je vaša naloga skrb za uravnovešeno
gospodarstvo in menim, da nimate pravice, postaviti se na stran
kapitala. Slovenci smo narod, ki ljubi domovino in trajnostni razvoj
nam je pri srcu. To kar želi kruti kapitalizem, ni trajnostni razvoj,
je le požrešnost kapitala. V Italiji si politiki že v tem trenutku ne
upajo toliko zagovarjati gradnje terminalov proti volji ljudi, ker se
približujejo volitve. Tudi pri nas bo tako. Ozrimo se malo naokrog,
poglejmo npr Nemčijo, ki kljub manj sonca, kot ga imamo mi na
Primorskem, na državni ravni podpira in koristi sončno energijo.
Slovenija naj se že enkrat loti resnega podpiranja energetskih
varčevalnih programov in izkoriščanja alternativnih virov energije, ki
jih imamo v izobilju in še zdaleč niso izkoriščeni (sonce, geotermalna
energija). Zagotovo bomo ugotovili, da je z istimi sredstvi možno
doseči bolj rentabilen in okolju prijazen gospodarski in družbeni
razvoj.
Za KO za čisto okolje
Zofija Paulin