National Center For Employee Ownership (2002) Lastništvo Zaposlenih

national center for employee ownership (2002) ============================================= lastništvo zaposlenih in poslovna uspešnost1

National Center for Employee Ownership (2002)
=============================================
Lastništvo zaposlenih in poslovna uspešnost1
============================================
NCEO že vrsto let poroča o raziskavah na področju lastništva
zaposlenih in poslovne uspešnosti. Sedaj, ko imamo že veliko
rezultatov študij, ki se ukvarjajo s to tematiko, se nam zdi koristno
združiti vse podatke na enem mestu. Raziskave so pripeljale do
nedvoumnega zaključka in ta je, da je kombinacija lastništva
zaposlenih in participativnega menedžmenta močna kompetitivna prednost.
Drug brez drugega lastništvo in participacija ne dosegata pomembnejših
rezultatov. Izsledki raziskovanj se nanašajo predvsem na ESOP
podjetja. Zaenkrat je malo pozornosti posvečeno vplivu široko
zastavljenih delničarskih načrtov na poslovno uspešnost. Izsledki
raziskovanja govorijo bolj o zaprtih privatnih podjetjih. Raziskave
nakazujejo, da javna podjetja vidijo lastništvo zaposlenih samo kot
način nagrajevanja. Zato in zaradi razlogov, ki jih predstavljamo v
nadaljevanju, je odnos med lastništvom zaposlenih in poslovno
uspešnostjo v javnih podjetjih nejasen.
Študija Rutgers 2000
--------------------
V dosedaj največji in najpomembnejši študiji o uspešnosti ESOP-ov v
zaprtih podjetjih, ki je bila izpeljana leta 2000, Douglas Kruse in
Joseph Blasi z Univerze Rutgers ugotavljata, da ESOP-i povečujejo
promet, zaposlovanje in promet na zaposlenega za približno 2,3% do
2,4% letno v primerjavi s tistim, kar bi pričakovali v podjetju brez
ESOP-a. Pri ESOP podjetjih obstaja tudi nekoliko večja verjetnost, da
bodo še delovala po nekaj letih in to kljub dejstvu (ali pa ravno
zato), da obstaja v ESOP podjetjih bistveno večja verjetnost kot v
drugih primerljivih podjetjih, da bodo poleg ESOP-a ponujala še druge
oblike pokojninskih načrtov.
Kruse in Blasi sta uporabila podatke Duna in Bradstreeta o ESOP
podjetjih, katera so uvedla omenjene načrte med letoma 1988 in 1994.
Ta podjetja sta potem primerjala z ne-ESOP podjetji primerljive
velikosti in iz primerljivih panog in lokacij (regij). Potem sta
ugotavljala, katera izmed teh podjetij so razpolagala s podatki o
prometu in zaposlovanju za obdobje treh let pred uvedbo načrta in treh
let po uvedbi načrta. Podatke o povečanju prometa in zaposlovanja sta
nato primerjala za vsako posamezno leto za vsako dvojico primerjanih
podjetjih. Preverjala sta tudi javne podatke (Department of Labour),
da bi ugotovila, katera izmed izbranih podjetjih so imela druge
pokojninske načrte. Na koncu sta ugotavljala, koliko odstotkov
podjetij je še uspešno poslovalo v obdobju med letoma 1995 in 1997.
V vzorcu je bilo 343 ESOP podjetij in 343 njihovih parov (podjetij
brez ESOP-a). Zaradi pomanjkljivih podatkov so bili podatki o
zaposlovanju dostopni samo za 254 ESOP podjetij in 234 podjetij brez
ESOP-a, podatki o prometu za 138 ESOP podjetij in 77 podjetij brez
ESOP-a ter podatki o prometu na zaposlenega za 115 ESOP podjetij in 65
podjetij brez ESOP-a (nekatera podjetja so lahko primerjali z več kot
enim ESOP podjetjem).
Rezultati so pokazali, da so bila ESOP podjetja bolj uspešna v po-ESOP
obdobju kot bi lahko pričakovali na podlagi poslovanja v obdobju pred
uvedbo ESOP-ov. Spodnja razpredelnica kaže razliko med prometom,
zaposlovanjem in prometom na zaposlenega v ESOP podjetjih v obdobju
pred in po uvedbi ESOP-a.
Razlika med poslovanjem pred in po uvedbi ESOP-a
Letno povečanje prometa
+2,4%
Letno povečanje zaposlovanja
+2,3%
Letno povečanje prometa na zaposlenega
+2,3%
Lahko bi domnevali, da se prodaja na zaposlenega ne bi povečala za
2,3% letno, zato ker sta bila povečanje prodaje in zaposlovanja
približno enaka. Raziskovalca sta pojasnila, da je zaradi razlik pri
sestavi vzorcev takšno preprosto primerjanje zavajajoče. Kazalci rasti
se mogoče na prvi pogled zdijo majhni, vendar desetletna projekcija
kaže, da bi bilo podjetje z ESOP-om pri takšnih kazalcih za tretjino
večje kot primerljivo podjetje brez ESOP-a.
NCEO študija iz leta 1986
Prva študija, ki je pokazala vzročno-posledično povezanost med
lastništvom zaposlenih in poslovno uspešnostjo je bila študija
Michaela Quarreya in Coreya Rosena iz NCEO2. Avtorja sta primerjala
uspešnost v podjetjih v lastništvu zaposlenih pet let pred in po
uvedbi ESOP-ov. Indeks tržne uspešnosti so v tej študiji določali na
podlagi uspešnosti podjetij v obdobju pred in po uvedbi ESOP-a v
primerjavi s konkurenčnimi podjetji, razliko pa so odšteli. Na primer,
če je podjetje raslo za 3% letno hitreje kot konkurenčna podjetja v
pred-ESOP obdobju in 6% letno hitreje v po-ESOP obdobju, bi 3% razliko
pripisali vplivu ESOP-a, pod pogojem, da so bili preostali dejavniki
enaki.
Študija je ugotovila, da so imeli v ESOP podjetjih za 3,4% višjo rast
prometa in 3,8% višjo rast zaposlovanja letno v po-ESOP obdobju, kot
bi lahko pričakovali na podlagi pred-ESOP poslovanja. Ko so podjetja
porazdelili v tri skupine glede na participativnost upravljanja, je
bila samo v najbolj participativnih podjetjih opažena rast. Ta
podjetja so rasla 8% do 11% letno hitreje, kot bi pričakovali, srednja
skupina je poslovala približno nespremenjeno, v zadnji skupini pa so
opazili upadanje uspešnosti. Toda, tudi participacija brez lastništva
ni zadosten pogoj za izboljšanje uspešnosti podjetja. Veliko število
študij je pokazalo, da je vpliv participacije brez lastništva
kratkoročen ali pa nejasen. Zdi se, da je lastništvo tisti povezovalni
kulturni dejavnik, ki omogoča uspešno participacijo.
Študiji New York in Washington
Ekonomist Gorm Winther in sodelavci iz držav New York in Washington so
uporabili enako raziskovalno metodologijo kot NCEO študija, vendar na
različnih vzorcih. V enem so imeli 25 podjetij v lastništvu zaposlenih
iz države New York, v drugem pa 28 podjetij v lastništvu zaposlenih v
državi Washington. Obe študiji sta pokazali, da lastništvo zaposlenih
ni imelo bistvenega vpliva na poslovno uspešnost, medtem ko je bil ta
vpliv pomemben tam, kjer so lastništvo zaposlenih kombinirali s
participativnim menedžmentom. V državi Washington so podjetja, ki so
kombinirala lastništvo in participacijo, imela za 10,9% večjo letno
rast zaposlovanja, kot bi lahko pričakovali. Promet je naraščal za 6%
letno več. Pri rezultatih v državi New York je bil opazen enak trend,
a ker so uporabljali korelacije, jih ne moremo neposredno primerjati.
V Washingtonu je večina podjetij, kjer so imeli participativno
vodenje, poslovala še bolj uspešno.
Washingtonska študija je ugotovila, da se sinergijski učinek
lastništva in participacije ni zmanjšal, tudi ko podjetja v kontrolni
skupini niso imela lastništva zaposlenih, ampak programe udeležbe pri
dobičku in participativne programe.
Študija GAO
Leta 1987 so pri ameriškem osrednjem računovodskem uradu (General
Accounting Office – GAO) izvedli pred-ESOP in po-ESOP študijo s
podobno metodologijo. Pri tej študiji so imeli v vzorcu 110 podjetij,
povdarek pa je bil na produktivnosti in dobičkih. Kazalci, ki jih je
uporabil GAO, so bili kontroverzni zato, ker so domnevali, da podjetja
v lastništvu zaposlenih niso povečala celotnega nagrajevanja ob uvedbi
ESOP-a. Dejstva kažejo, da približno polovica ESOP podjetij poveča
nagrajevanje in le malo jih le-to zniža. Izsledki študije GAO so
verjetno preveč konzervativni zaradi te domneve.
V študiji GAO so ugotovili, da ESOP-i niso imeli vpliva na dobiček, da
pa se je letna stopnja rasti produktivnosti v participativno vodenih
podjetih v lasti zaposlenih povečala za 52%. Drugače povedano, če je
stopnja rasti 3,0% letno pred uvedbo ESOP-a, bi bila ta 4,5% po uvedbi
ESOP-a.
Vpliv ESOP-ov na nagrajevanje zaposlenih
Ena možnih interpretacij zgoraj omenjenih izsledkov je, da so podjetja
v lasti zaposlenih uspešnejša zato, ker so zamenjala delnice za plače
in bonuse. Študija Posledice lastništva zaposlenih na premoženje in
dohodek, ki so je leta 1998 opravili Peter Kardas in Jim Keogh z
Oddelka za skupnost, trgovino in ekonomski razvoj države Washington in
Adria Scharf z Univerze Washington, kaže, da so zaposleni bistveno
bolje plačani v ESOP podjetjih kot v primerljivih ne-ESOP podjetjih.
Študija je primerjala 102 ESOP podjetja s 499 podjetji, primerljivimi
po panožni klasifikaciji in številu zaposlenih. Uporabili so podatke o
zaposlovanju in plačah Oddelka za varnost zaposlitve države Washington
iz leta 1995 ter podatke iz istega leta o pokojninskih izplačilih iz
vzorca podjetij in zveznega davčnega obrazca št. 5500. Mediana urne
postavke v ESOP podjetih je bila 5% do 12% višja, kot mediana urne
postavke v primerljivih podjetjih, odvisno od posameznih plačilnih
razredov. Ugotovili so, da je povprečje vseh pokojninskih prihodkov v
ESOP podjetjih znašala 32.213 ameriških dolarjev v primerjavi s
povprečno 12.735 dolarjev v primerljivih podjetjih. Če pogledamo samo
pokojninske načrte, ki ne vključujejo ESOP-ov, so ti v ESOP podjetjih
v provprečju prinašali 7.952 dolarja v primerjavi z 12.735 dolarjev v
ne-ESOP podjetjih. Glede na dejstvo, da tipičen ESOP investira
približno 20% sredstev v razpršene naložbe, ki ne vključujejo delnic
samega podjetja, imajo po tej logiki zaposleni v ESOP podjetjih
približno enak dobiček od razpršenih naložb, kot zaposleni v ne-ESOP
podjetjih od vseh naložb. V ESOP podjetjih je bil povprečni prispevek
podjetja na zaposlenega na leto med 9,6% in 10,8% plače letno, odvisno
od načina merjenja. V ne-ESOP podjetjih je bil prispevek med 2,8% in
3,0%.
Podjetja, ki kotirajo na borzi, in lastništvo zaposlenih
Podatki o podjetjih, ki kotirajo na borzi (javna podjetja), so veliko
bolj dvoumni. Študija iz leta 1999, ki jo je po naročilu Hewitt
Associates izvedel Hamid Mehran z Univerze Northwestern, je ugotovila,
da so ESOP-i v podjetjih, ki kotirajo na borzah, povečali donos na
sredstva za 2,7% v primerjavi s tistim, kar bi sicer pričakovali.
Študija je spremljala finančne rezultate dve leti pred uvedbo načrta
in štiri leta po uvedbi ESOP-a. Pri vsakem podjetju so primerjali
panožne kazalce v obeh obdobjih. Mehran je tudi ugotovil, da so bili
za 303 podjetja, ki so preživela celotno štiriletno po-ESOP obdobje,
ki ga je študija spremljala, rezultati za 14% višji, kot v primerjalni
skupini oziroma za vseh 382 podjetij so bili za 6,9% višji v
štiriletnem obdobju. V več kot 60% podjetij so se delnice podražile v
dvodnevnem obdobju po javni objavi ESOP-a, pri čemer je bilo povprečno
povečanje 1,6%. Iz tega lahko sklepamo, da borze sedaj pozitivno
reagirajo na ESOP-e, kar je sprememba v primerjavi z osemdesetimi
leti, ko so na ESOP gledali predvsem kot na kazalec, da skuša podjetje
preprečiti sovražni prevzem.
Leta 1992 so Douglas Kruse in Joseph Blasi z Univerze Rutgers ter
Michael Conte z Univerze Baltimore oblikovali 'Indeks lastništva
zaposlenih' (EOI). Ta indeks spremlja povprečno procentualno rast cen
delnic vseh podjetij, ki kotirajo na borzi in imajo 10% ali večji
delež lastništva zaposlenih, ter tržno vrednost, ki presega 50
milijonov ameriških dolarjev. Za EOI sedaj skrbi American Capital
Strategies, investicijska banka iz Bethesda v Marylandu. Indeks
objavljajo štirikrat letno v NCEO-vi publikaciji Journal of Employee
Ownership Law and Finance. V obdobju od 1992 do 1997 je EOI narasel za
193%, medtem ko je Dow narastel za 145% in S&P 500 za 140%. Avtorji ne
povdarjajo nobene vzročno-posledične povezanosti med temi razmerji.
Druge študije pri primerjanju rezultatov pred in po uvedbi ESOP-ov
prihajajo do različnih sklepov. Donald Collat je leta 1995 ugotovil,
da so tista podjetja, ki kotirajo na borzi in niso uvedla ESOP, da bi
preprečila sovražni prevzem, izboljšala uspešnost za 2,1% letno v
primerjavi s pred-ESOP poslovanjem. Pri tej študiji so opazovali
triletno obdobje pred in po uvedbi ESOP-a. Pri podjetjih, ki so z
uvajanjem ESOP-a poskušala preprečiti sovražni prevzem, je prišlo do
3,3% upada. Mary Ducy, Zahid Igbal in Aige Akhigbe so v svoji študiji
iz leta 1996 ugotovili, da so imela ESOP podjetja upad denarnih tokov
za 0,2% do 2,1% v po-ESOP poslovanju. Tako kot prejšnja študija, so
tudi v tej opazovali triletno obdobje pred in po uvedbi ESOP-a ter
uspešnost na trgu. To sta bili najbolj temeljiti izmed študij, ki so
preučevale ESOP podjetja, ki kotirajo na borzi. Ostale študije so tudi
prišle do podobno nejasnih sklepov.
Leta 1998 so Margaret Blair, Douglas Kruse in Joseph Blasi v svoji
študiji ugotovili, da so podjetja, ki kotirajo na borzi in so vsaj v
20% lasti ESOP-a organizacijsko bolj stabilna kot primerljiva ne-ESOP
podjetja. V tej študiji, ki je spremljala podjetja med letoma 1983 in
1996 so avtorji ugotovili, da je 74,1% ESOP podjetij ohranilo
samostojnost v primerjavi s 37,8% primerljivimi podjetji (te številke
so se sicer spremenile in so za obdobje med letoma 1983 in 1997
znašale 59,3% in 51,1%). Nobeno izmed ESOP podjetij ni šlo v stečaj,
medtem ko se je to zgodilo v 25% primerljivih podjetij.
Nejasne rezultate verjetno lahko pojasnimo s tremi dejavniki. Kot prvo,
NCEO študija iz leta 1997 je ugotovila, da podjetja, ki kotirajo na
borzi, praviloma štejejo lastništvo zaposlenih samo za način
nagrajevanja in ne za eksplicitno organizacijsko kulturo, kot na
lastništvo zaposlenih gledajo v večini zaprtih privatnih podjetji.
Drugo, ESOP-i v podjetjih, ki kotirajo na borzi, imajo navadno precej
manjši odstotek delnic podjetja, kot ESOP-i v zaprtih privatnih
podjetjih. Nekatere študije so to interpretirale kot dejavnik
uspešnosti ESOP-ov. In na koncu, v mnogih primerih so ESOP-i v
podjetjih, ki kotirajo na borzi, samo zamenjali obstojoče načrte, po
katerih je podjetje prispevalo delnice podjetja v načrt 401(k). Sedaj
je namesto tega uporabilo ESOP. Zato ni bilo bistvenih razlik med
'pred' in 'po' ESOP.
Druge študije
Nekaj drugih študij tudi nakazuje, vendar ne tako izrazito kot
omenjene štiri, kakšna je vzročno posledična povezanost med poslovno
uspešnostjo in lastništvom zaposlenih. V študiji iz leta 1990, ki so
jo izvedli pri Michiganskem centru za lastništvo zaposlenih in delitev
dobička ter Michiganski državni univerzi, so vprašali vodilne, ali je
imelo lastništvo zaposlenih vpliv na promet, dobiček, produktivnost in
druge kazalce. Rezultati so bili zelo pozitivni. Najbolj pozitivni so
bili sicer v podjetjih, v katerih je bila prisotna visoka stopnja
participacije. Večina podjetij v lasti zaposlenih je tudi poslovala
bolj uspešno. V tej študiji so ugotovili tudi to, da so se programi
participacije zaposlenih, kot so delovne skupine in svetovalni sveti,
povečali za 50% do 100% po uvedbi načrta lastništva zaposlenih.
V študiji, ki so jo leta 1993 izvedli pri Centru za lastništvo
zaposlenih severovzhodnega Ohia, so ugotovili, da je po uvedbi ESOP-a
prišlo do dramatičnega povečanja števila programov, kot so skupinsko
vodenje in participacija, ki so se v večini primerov podvojili. Ta
študija ni predstavila podatkov pred in po, ugotovili pa so, da so
bila podjetja v lasti zaposlenih v primerjavi s konkurenco v 49% bolj
uspešna, v 50% enako uspešna in samo v 1% primerov manj uspešna po
kazalcu rasti zaposlovanja.
Široko zastavljeni načrti delniških opcij in poslovna uspešnost
Poznamo samo eno študijo, ki je ocenjevala vpliv široko zastavljenih
načrtov delniških opcij na poslovno uspešnost. To je študija iz leta
2000 avtorjev Douglasa Krusa, Josepha Blasija in Jima Sesila z
Univerze Rutgers ter Maye Krumove z Newyorškega inštituta za
tehnologijo, v kateri so uporabljeni podatki, ki jih je posredoval
NCEO. Študija je objavljena v knjigi Delniške opcije, poslovna
uspešnost in organizacijske spremembe.
Vzorec za to študijo so prevzeli iz NCEO študije Sodobna praksa
načrtov delniških opcij iz leta 1998. Raziskovalni vprašalnik so
poslali 1360 podjetjim, za katere so ugotovili, da bi lahko imeli
široko zasnovane opcijske načrte, to pa so načrti, v katerih opcije
prejme več kot 50% zaposlenih za poln delovni čas. Prejeli so 141
odgovorov. V študiji so lahko uporabili podatke 105 podjetij. Avtorji
so uporabili »pred in po« pristop, da bi se izognili pristranost pri
oblikovanju vzorca.
Rezultati so temeljili predvsem na 91% podjetij, ki so kotirala na
borzi. Zbirali so podatke o produktivnosti, donosih na sredstva,
Tobins Q (kompleksen finančni kazalec o donosih na sredstva, ki je dal
podobne rezultate kot kazalec o donosih na sredstva in ga tukaj ne
navajamo) ter celotnem donosu na delnice. Rezultate so potem
primerjali z vsemi podjetji z ne-široko zastavljenimi delniškimi
opcijami v istih panogah in primerljive velikosti (celoten vzorec) in
s primerjavami dvojic primerljivih podjetij z ne-široko zastavljenimi
delniškimi opcijami (vzorec dvojic).
Ker so v malokaterem podjetju imeli datum začetka načrta, ki bi
omogočal obširno »pred in po« analizo, so raziskovalci namesto tega
analizirali podjetja v obdobjih 1985-87 in 1995-97, domnevajoč, da
opcijskih načrtov v zgodnjem obdobju praviloma ni bilo, ter da so jih
v večini podjetij uvedli v kasnejšem obdobju. Primerjali so tudi
podjetja brez delniških opcij v istem obdobju in odšteli razliko.
Rezultati zgodnejšega obdobja so bili osnova za merjenje uspešnosti v
kasnejšem obdobju. Če so imela podjetja z delniškimi opcijami v
zgodnejšem obdobju za 3% večjo produktivnost kot primerjana podjetja
in za 6% večjo v kasnejšem obdobju, lahko sklepamo, da je pri tem
kazalcu načrt izboljšal relativno uspešnost za 3%.
V študiji so ugotovili, da se je ob uvedbi načrta povišala stopnja
produktivnosti. Razlika med produktivnostjo v obdobju pred načrtom in
po načrtu je za celoten vzorec znašala 14,8%, če so bila v primerjalni
skupini vsa podjetja brez opcijskih načrtov, oziroma 16,8%, če so
upoštevali samo primerjane dvojice. Napaka pri vzorcu skoraj ne more
biti razlaga teh rezultatov.
Pri donosih na sredstva so ugotovili podoben vzorec. Podjetja z
delniškimi opcijami so imela rast od 2,5% za celoten vzorec v obdobju
po uvedbi načrta. Pri primerjanih dvojicah je bilo izboljšanje 2,05%.
Tudi tukaj bi lahko izključili napako pri vzorcu kot možno razlago teh
rezultatov.
Celoten donos delničarjev ni pokazal statistično relevantnih razlik v
uspešnosti med dvema obdobjema, kar pomeni, da bi lahko vsaka razlika
kazala na napako naključnega vzorca. Raziskovalci zato verjamejo, da
izgubo, ki bi jo povzročila razširjenost zaradi široko zastavljenih
opcij, nadomesti povečana produktivnost.
Če gledamo samo na uspešnost podjetij v obdobju med letoma 1992 in
1997, ne upoštevajoč vpliv razmer na trgu, opazimo podoben vzorec.
Produktivnost je naraščala za 1% letno več, donos na sredstva za 5,8%,
medtem ko donos delničarjev ni bil statistično signifikanten.
Zaključek
Raziskovalci se strinjajo, da je primer lastništva zaposlenih in
poslovne uspešnosti 'zaključen'. Tako konsistentni izsledki so zelo
nenavadni. Lahko z gotovostjo trdimo, da prinaša kombinacija
lastništva zaposlenih in participativnega vodenja bistveno povečanje
uspešnosti. Toda lastništvo brez participacije oziroma participacija
brez lastništva ima v najboljšem primeru nedosledne ali kratkoročne
rezultate.
Prevod: mag. Mirko Mrčela
1 http://www.nceo.org/
2 NCEO: National Center for Employee Ownership (Nacionalni center za
lastništvo zaposlenih)