SKRAJŠEVANJE DELOVNEGA ČASA Polni Delovni Čas Krajši Od 40

skrajševanje delovnega časa polni delovni čas, krajši od 40 ur na teden/ pogodba o zaposlitvi s krajšim delovnim časom zaradi gospod

SKRAJŠEVANJE DELOVNEGA ČASA
Polni delovni čas, krajši od 40 ur na teden/
Pogodba o zaposlitvi s krajšim delovnim časom
Zaradi gospodarske recesije in ukrepov delodajalcev na delovno pravnem
področju je zelo aktualen termin skrajševanje delovnega časa oz.
krajši delovni čas.
Vendar pa se pod krinko krajšega delovnega časa pojavljata dva
popolnoma različna pomena, ki nosita tudi drugačne posledice:
A . Polni delovni čas, krajši od 40 ur na teden
Pojem polnega delovnega časa opredeljuje Zakon o delovnih razmerjih v
142. členu.
Polni delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden. Z zakonom
oziroma s kolektivno pogodbo pa se lahko kot polni delovni čas določi
delovni čas, ki je krajši od 40 ur na teden, vendar ne manj kot 36 ur
na teden.
Posebnost predstavljajo delovna mesta, pri katerih obstajajo večje
nevarnosti za poškodbe ali zdravstvene okvare, za katera se lahko z
ustreznimi predpisi določi polni delovni čas, ki traja manj kot 36 ur
na teden.
Če polni delovni čas ni določen z zakonom ali kolektivno pogodbo, se
kot polni delovni čas šteje delovni čas 40 ur na teden.
Za skrajšanje polnega delovnega časa iz 40 ur na 39, 38, 37 ali 36 ur,
kar se bo še vedno štelo kot poln delovni čas, je potrebno podlago
najprej poiskati v kolektivni pogodbi dejavnosti, ki zavezuje
določenega delodajalca. Če je v družbi organiziran sindikat, mora
delodajalce skrajšanje polnega delovnega časa dogovoriti v podjetniški
kolektivni pogodbi oz. v dogovoru s sindikatom.
V kolikor ima delodajalec podlago za spremembo polnega delovnega časa
v kolektivnih pogodbah, pa to še ne pomeni, da lahko že na podlagi
tega v družbi uvede polni delovni čas, ki bo krajši od 40 ur. Zakon
namreč ščiti delavca takrat, ko se spreminja zakon, kolektivna pogodba
ali splošni akt delodajalca, saj ne glede na spremembo delavec ohrani
vse tiste pravice, ki so ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi.
Za spremembo polnega delovnega časa je tako potrebno, da se določilo o
polnem delovnem času, ki je krajši od 40 ur, spremeni v pogodbi o
zaposlitvi. Sprememba določila o dnevnem oziroma tedenskem delovnem
času se lahko uredi z aneksom. Aneks velja le, če na to pristane tudi
nasprotna stranka, delavec!
Ohranitev pravic
Delavci, ki delajo s polnim delovnim časom, krajšim od 40 ur na teden,
imajo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja
kot delavci, ki delajo polni delovni čas 40 ur na teden (torej pravico
do celotnega letnega dopusta in regresa, pravico do celotnega odmora
med delovnim časom,…).
Delavci ohranijo plačo, kot je določena v pogodbi o zaposlitvi.
Zavarovalna doba
Znižanje polnega delovnega časa iz 40 ur na 36 ur na teden ne vpliva
na zavarovalno dobo, saj se ta upošteva v polnem trajanju, ne glede na
to, da novi polni delovni čas znaša manj kot 40 ur (člen 188/I ZPIZ).
Zavarovanje je torej priznano v celoti. Če plača ostane enaka, je
torej tudi pokojninska osnova enaka.
B.
Pogodba o zaposlitvi s krajšim delovnim časom
Določilo o tem, ali gre za pogodbo o zaposlitvi s polnim ali krajšim
delovnim časom, je obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi. V kolikor
želi delodajalec uvesti krajši delovni čas od polnega, ne more
enostransko spremeniti pogodbe v pogodbo o zaposlitvi s krajšim
delovnim časom. Za to je potrebna nova pogodba in seveda soglasje
obeh, tako delodajalca kot delavca.
Krajši delovni čas je po ZDR čas, ki je krajši od polnega, ki velja
pri delodajalcu. Kot že rečeno, je kot polni delovni čas pri
delodajalcu določen delovni čas vse od 36 do 40 ur. Krajši delovni čas
je tako vsak delovni čas, ki je krajši od, pri delodajalcu določenega,
polnega delovnega časa.
Delodajalec in delavec se bosta tako prosto dogovorila, koliko ur na
teden bo trajal krajši delovni čas.
Sorazmernost pravic
Delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas, ima
pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja kot
delavec, ki dela polni delovni čas, uveljavlja pa jih le sorazmerno
času, za katerega je sklenil delovno razmerje.
Delavec ima pravico do letnega dopusta, ki ne more biti krajši kot
štiri tedne, ne glede na to, ali dela polni delovni čas ali krajši
delovni čas od polnega (159. člen ZDR).
Pravico do regresa ima delavec sorazmerno delovnemu času, za katerega
je sklenil pogodbo o zaposlitvi (131. člen ZDR).
Delavec, ki dela krajši delovni čas, vendar najmanj štiri ure na dan,
ima pravico do odmora v sorazmerju s časom, prebitim na delu.
Ustrezno nižja, v sorazmerju z delovnim časom, bo tudi plača delavca,
kar se bo delavcu poznalo pri izračunih raznih nadomestil, odpravnin,
pokojninski osnovi,…
Izjeme, ko delavci kljub uveljavitvi krajšega delovnega časa ohranijo
pravice, kot če bi delali polni delovni čas, pa so določene z zakonom
in sicer gre za delavce, ki delajo krajši delovni čas v skladu s
predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o
zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem dopustu. Ti
delavci imajo pravico do plačila za delo po dejanski delovni
obveznosti ter druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja kot
delavci, ki delajo polni delovni čas.
Vodja pravne službe
Jasna Erman, univ.dipl.prav